Sodobni človek išče odgovore na zapletena vprašanja. Dileme, pred katerimi se znajde, skuša dojeti z razumom, čeprav to ni vedno mogoče, saj je razum ujet v čas, kulturo in predstave vsakega posameznika. V to zanko se zapleta tudi ob vprašanjih, kaj jesti. Človek se sprašuje:

  • Kaj je pravilen način prehranjevanja?
  • Katera hrana je boljša od druge?
  • Kaj je najboljša hrana in kje jo dobiti?

Nekateri ljudje se zavedajo, da tako ne gre. Le kako bi lahko obstajala »najboljša hrana«, ko pa so se človeške populacije v zgodovini na najrazličnejših geografskih območjih hranile zelo različno! Ni enega samega načina prehrane, ki ljudem prinaša dobrobit in zdravje.

Sodobni človek ocenjuje tudi energije v hrani in hrano vrednoti. Govori o »zdravi« in nezdravi« hrani, o »lahki« in »težki« hrani, o hrani s »toplimi« in »hladnimi« učinki, o »dobri« in »slabi« hrani, o »superiorni« in »inferiorni« hrani, o »čisti« in »nečisti« hrani itd. In se sprašuje:

  • Kako energija hrane, ki vstopa v telo, vpliva name?
  • Kakšno energijo oddaja hrana iz rastlin in kakšno hrana iz živali?
  • Kakšno energijo oddaja surova hrana in kakšno kuhana hrana?
  • Bi se bolj povezal z materjo Zemljo, če bi jedel le surovo hrano?
  • Bi postal duhovno zrelejši in modrejši, če bi jedel samo rastline?

To so zanimiva vprašanja. Kaj sploh razumeti pod pojmom »zdrava« hrana? Ali nima o »pravilni«, »primerni« in »potrebni« hrani vsaka kultura, vsaka družbena skupina in vsak posameznik nekoliko drugačno razlago? Nismo še našli »čudežne hrane«, ki bi sama po sebi vodila do obilice energije, trdnega zdravja, fizične moči, stabilnega čustvovanja, notranjega miru, duhovnega razvoja in višje ravni zavesti. Kako to?

Morda zato, ker je prehrana človeka kulturni pojav. Za večji del znane in raziskane zgodovine ne moremo biti trdno prepričani, kaj natanko je človek jedel in v kakšnih razmerjih. Ingoldova antropološka enciklopedija razkriva, da je človek nekoč, denimo v paleolitiku, jedel meso, toda jedel je tudi veliko rastlinske hrane (razen v času ledene dobe) in se bistveno bolj kot preostale vrste na Zemlji prilagajal raznolikemu okolju tega planeta. Okolje je tisto, ki je vedno določalo prehranske možnosti za preživetje in napredek rodov. Človekova posebnost je torej njegova osupljiva biološka prilagodljivost. V svojem okolju je vsaka populacija oblikovala svoje predstave in pravila – svojo prehransko ideologijo. Imela je svoje tabuje oz. prepovedi, svoje zapovedi, svoje omejitve, svoja razmerja med živili. Nekatere populacije so bile pretežno mesojede, druge pretežno rastlinojede, mnoge pa so bile nekje vmes.

V zadnjem času veliko beremo o življenju na rodovnih posestvih, kjer so tri do štiri generacije živele tesno povezano ena z drugo. Posestva so bila v veliki meri samooskrbna in na njih je uspevalo, kar je družina potrebovala skozi vse letne čase. Marsikje je bila to pretežno rastlinska hrana in skrb za zemljo ter rastline se je odražala v pridelkih, ki so bili zelo bogati s hranilnimi snovmi (povsem nasprotno s hrano iz sodobnih supermarketov, ki je pogosto lepa, toda hranilno revna). Rodovne skupnosti so sobivale z živalmi, toda njihovega mesa morda niso potrebovale.

Zanimivo je, da se med t. i. sveto hrano starih populacij vendarle pogosto znajde hrana živalskega izvora (svetost tu nima običajnega religioznega pomena, pač pa je povezana s širšim pojmovanjem preživetja, zdravja, blagostanja). V Indiji je sveta žival krava. Od nje ljudje pridobivajo dragoceno maslo, ki ga dodajajo tako rekoč vsem jedem. Viri pričajo, da himalajsko ljudstvo Hunza živi pretežno od rastlin, toda pišejo tudi, da zelo cenijo maslo z visokogorskih pašnikov in da imajo ob praznikih na voljo obilo mesa. V Tibetu, tudi v samostanih, že tisočletja izdelujejo jakovo maslo in ga večkrat na dan dodajajo v nacionalno pijačo – masleni čaj. Živalska hrana, kot kaže, ni ovira za njihov duhovni razvoj. Pleme Sioux na Velikih planjavah Severne Amerike časti bizona in je mesojedo. Zahvaljuje se za naravne darove, ne le za živali, pač pa tudi za vsako drevo, ki ga poseka za svoje potrebe. Zanje je ubijanje za potrebe prehranjevanja naravni zakon, dogovor med vrstami, spoštovanje prehranskega kroga, izmenjava energij med živimi bitji. Pravijo nekako takole: Smrt v lovu je hitra, trpljenje podhranjenega pa lahko traja vse življenje.

Sodobni človek je v veliki meri izgubil povezanost z lastno naravo in naravo, ki ga obdaja. Nima lahkega dela, ko skuša vse te življenjske filozofije starih ljudstev spraviti v predalčke razuma in se zazreti v lastno ogledalo. Obrati mesne industrije, v katerih zaprte živali ne vidijo ne naravne hrane ne sončnega žarka, so simptom dekadence sodobne družbe. Človek se zaveda krutosti industrije ubijanja živali, toda ne ve, kaj storiti. Če v krščanskem nauku ne najde odgovorov, se včasih po odgovor zateče denimo k budizmu. Vpraša se: je sploh mogoče biti sočuten in jesti meso? Toda tudi v budizmu samem ni enoznačnega odgovora. Šaolinska tradicija budizma (The Shaolin Grandmasters’ Text, red Chan/Zen budizma, 2006) takole opisuje odgovor Shakyamunija Bude do teh dilem: »Ko ga je bratranec Devavatta pozval, naj se podredi določenim asketskim praksam, kakršne so življenje pod prostim nebom, oblačenje v stara oblačila oz. cunje, strogo vegetarijanstvo in izogibanje obrokov v domovih navadnih ljudi, je Buda to zavrnil. Rekel je, da bi morale biti takšne asketske prakse prostovoljne in niso ključen del napredovanja posameznika na srednji poti. Menil je, da srednja pot ni ena sama pot za vsakogar.

Omenjena knjiga nadaljuje takole: »Srednja pot je pot Bude. Ravnovesje je izjemnega pomena: ravnovesje med posameznimi vidiki te poti, ravnovesje med družbeno, čustveno, razumsko, fizično in duhovno dimenzijo življenja. Toda celo med sektami, ki sledijo srednji poti, obstajajo presenetljive razlike. Pomislite na zakonitosti prehranjevanja. Menihi na Šrli Lanki, ki je otok, v glavnem jedo morsko hrano. Japonski menihi jedo morsko hrano in telečji zrezek, ob pogoju, da jim ga kdo podari. Budisti na Kitajskem so vegetarijanci ne glede na to, kje živijo in kaj jim kdo podari. Kaj če to primerjamo s spolnim vedenjem? Japonski menihi se lahko poročajo. Kitajski menihi živijo v celibatu. Tajski menihi se ne smejo dotakniti ženskega telesa niti obedovati z žensko duhovnico pri isti mizi, pa tudi z moškim ne, če ni duhovnik. Na drugi strani duhovnik kakšne sekte joge ali tantričnega reda prejema navodila o obredni spolnosti. In reinkarnacija? Večina japonskih in kitajskih budistov temo ignorira, medtem ko se življenje tibetanskih budistov dobesedno ves čas vrti okoli transmigracije, da sploh ni več prostora za novega, unikatnega posameznika. Vsakdo je ali je že kdaj bil nekdo drug.«

Katera znanja smo potisnili ob rob in jih več ne čutimo, kot so jih čutili »necivilizirani«? Denimo to, kaj s hrano počnemo. Ali ne vidimo, da je (po ugotovitvah Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2015) meso, predelano v izdelke mesne industrije, rakotvorno, med tem ko mesojeda ljudstva takšnih simptomov v zgodovini niso kazala? Je to zaradi ujete energije živali v kruti industrijski reji ali zaradi toksinov? Verjetno je vplivov več in so medsebojno povezani. Podobno je z mlekom, ki ga je človek šele nedavno izpostavil industrijski obdelavi in ga uživa nepovezano s kulturno dediščino in prehrano prednikov.

Bolezni nastajajo na najvišjih ravneh bivanja, skozi vzorce človekovega vedenja in delovanja. Kitajska tradicionalna medicina ve, da nenehna jeza posameznika slabi delovanje njegovih jeter, da strah sčasoma prizadene ledvice, da živčnost in agresija povzročata razjede in bolezni prebavil, da čustvene težave vodijo v obolenja pljuč. Naši vzorci so energija, ki gradi ali razdira. Ta energija vodi v zdravje ali bolezen. Kadar smo v ravnovesju, sprejemamo sebe in druge. Povezani smo z energijo Zemlje, ki se v nas prelije tudi skozi hrano. Hrana ni edina energija, ki prinaša zdravje ali bolezen. Je ena od vseh energij.

Vemo, da so se svečeniki pred vstopanjem v templje ob pomembnih obredih in posvetitvah postili ali očiščevali z rastlinsko hrano. Toda hrana ni bila edini ključ do duhovnega napredka. Ključno je bilo nekaj drugega – vpogled vase, izničenje lastnih predstav o svetu in drugih, prebujenje brez obsojanja in vrednotenja.

Zdaj živimo v dobi vrednostnih sodb. Definicije »pravilnega prehranjevanja« so domena tega časa. Ker želimo vse razumsko opredeliti, nastajajo prehranske dogme in spori. Za nekoga so trupla na krožniku le živali. Za drugega so to tudi odrezane ali izpuljene rastline. Nekateri jedo školjke, češ da nimajo živčnega sistema in ne čutijo, da smo jih pojedli. Sodobna znanost je med živali razvrstila glive. Torej gobe sodijo v živalski svet? Če nekdo nima nog, živcev, vidne bolečine ali in ne beži v strahu pred plenjenjem, to ne pomeni, da nima duše in da ne postane truplo.

Kaj pa tisti redki posamezniki, ki lahko živijo celo brez hrane? Bi se morali zgledovati po njih? Morda pa prebujen (razsvetljen) človek velik del energije ali celo vso energijo prejema iz »višjih sfer« (iz izvora) in hrane ne potrebuje ali jo potrebuje bistveno manj. Bi takšen človek govoril drugim, kaj je treba jesti? Prepričanje, da je določen način prehrane superioren, je predstava, ki krepi občutke večvrednosti in je sama po sebi nasprotje razsvetljenja.

Mnoga ljudstva so mirno živela tisočletja, jedla surovo ali kuhano hrano, iz rastlin ali iz živali. Zlila so se z naravnim okoljem, na katerega so se dokaj dobro prilagodila. Kadar so ljudje, ki so načrtno ali zaradi zmot (ker niso slišali sebe in svojega okolja), jedli hrano, ki zanje ni bila dobrodejna, so pogosto zboleli.

Mojca Vozel
Februar 2018