Je sploh še kje kak sodoben človek, ki ob polemikah o hrani ostane miren? Zakaj to temo spremlja čedalje več nelagodja in občutkov krivde? Zakaj prihaja do moraliziranja in merjenja moči, čigava dieta je bolj zdrava, bolj vzdržna, bolj naravna?

Razlogi so vsaj trije. Prvi je, da je postala prehrana v razviti družbi medikalizirana. Namesto, da bi razmišljali o prijetnem obedu in druženju za mizo, o okusih in povezanosti z letnimi časi in hvaležnosti do hrane, se ljudem misli živčno sučejo okoli »nutrientov«, zagotavljanja nujnih vitaminov in mineralov, kalorij, alergenov. Pomembne teme so prehranska dopolnila, »superhrana«, ceo tehno-hrana (»pametna« hrana) in neutracevtiki (hrana-zdravila, ki jih na trg pošilja farmacevtska industrija). Nekateri v razvoju prehranske industrije vidijo rešitve, ki nam prinašajo zdravje, medtem ko drugi vidijo, da so družbe, kjer je hrana najbolj medikalizirana, pravzaprav najbolj bolne družbe. Kako naprej, še ne vemo natanko, zato je pričakovano, da o tem želimo nenehno razpravljati.

Drugi razlog za nervozo je, da družinska vez med generacijami ni več tako trdna kot pred časom. Sorodniki svoje potomce preveč kritizirajo in premalo podpirajo, čeprav je večina mladih staršev skrbnih. Nekatere mlade matere celo popravljajo napake svojih mater (ko jih je zavedla industrija sredi 20. stoletja) – ne kupujejo margarin in rafiniranih olj, v povprečju dojijo dlje, kot so dojile prejšnje generacije mater, morda spet vrtnarijo ali preprosto več hrane kupujejo od kmetov in manj v supermarketih. Vrača se celo trend peke kislega kruha (z drožmi), ki je že skoraj izumrl.

Tretji razlog za zmedo so prehranske smernice, saj sodobna orodja, ki naj bi nam pomagala do znanj o prehrani, ne odražajo modrosti prehranskih kultur niti ritma narave, poleg vsega pa se še nenehno spreminjajo. Zato upravičeno zbujajo dvome. Poglejte, kako se zapletamo s prehransko piramido. Kje so kulture, ki jedo obilo žit, dovolj sadja in zelenjave, malo mesa, malo stročnic, malo mleka, malo jajc, pa nekaj rastlinskih olj in povrh še kakšno sladico? Sodobna družba otroke od vrtca dlje uči, da nam takšna piramida kaže našo zgodovino in pot do zdrave hrane in zdravja, toda … Med človeškimi kulturami pravzaprav ni populacij, ki bi jedle na tak način. Piramida je slepa ulica. Odvrača nas od bistva.

Tako moraliziranje kot zatrjevanje, da obstaja ena sama pravilna (ali najbolj pravilna) pot, v prehrani pravzaprav nimata kaj iskati. Le kako bi lahko pomislili na kaj takega, ko pa so se populacije v vsej zgodovini človeštva in na vseh mogočih geografskih območjih prehranjevale tako zelo različno! Ni enega samega načina prehrane, ki ljudem prinaša dobrobit in zdravje. Kako naj potem odpravimo negotovost? Vemo, da imajo vse kulture, kjerkoli na planetu so se razvile, različno prehrano, toda ta prehrana ima temeljne skupne značilnosti. In te lahko prepoznamo. V njihovem razumevanju je morda rešitev iz sodobne prehranske zmede.

V knjigi Hrana za zdravje družine opisujem te prehranske temelje. Zorni kot, iz katerega izhajam, je antropološki. Antropologija je veda o razvoju, naravi in kulturi človeka, ki prehrano vidi drugače kot bolj izpostavljen prehransko-medicinski pristop. Za antropologe so ključne terenske študije preteklih ljudstev in sodobnih populacij, ki ne živijo tako, kot živimo v razvitem svetu. Antropologi preučujejo, katere populacije trpijo za prehranskimi boleznimi in katere ne, kako k temu pripomoreta naravno okolje in prehranska kultura, pa tudi to, katere spremembe in preobrati so vse od prazgodovine do danes povzročali največje vzpone in padce zdravja ljudi. Zanimiva so izkopavanja skeletov populacij, ki so živele v nekem drugem času in okolju, a niso poznale degenerativnih bolezni, kakršne pestijo sodobnega civiliziranega človeka. Šele odgovori na vprašanja, zakaj je (bilo) tako, nam skozi zgodovinske in medkulturne primerjave omogočajo dostop do bolj celovitih znanj. Ta znanja pa so veliko bolj preprosta od tega, po čemer se ravnamo danes. Še vedno jih nosimo seboj v genih. Le pozabili smo, da jih lahko uporabimo.

Knjigo sestavlja pet poglavij, ki si smiselno sledijo. Začenja pri vprašanju razvoja. Kako so naši predniki na tako različnih krajih sveta našli hrano, s katero so se prilagodili na okolje in dobro razvijali? Kako neki so vedeli, kaj jesti, da si niso le polnili želodcev? Zakaj so za noseče, doječe matere in otroke iskali prav določeno hrano in katera je to bila? Zakaj so imeli bojevniki in poglavarji dostop do posebne hrane? Katera hrana je preprečevala degenerativne bolezni v družbah, ki so imele hrane dovolj? (Da, tudi takšne so obstajale zunaj okvira razvite civilizacije.) To hrano označujem kot razvojno hrano.

Sledi razlaga o delovanju hrane na imunski sistem. Pišem o protivnetni hrani, ki aktivno podpira telo ob bolezni. Ko zbolimo, imamo potrebo, da bi si pomagali sami. Ljudje danes večinoma mislijo, da je zdravljenje s hrano nesmiselno. V resnici so se ta znanja le v veliki meri izgubila. Drugo poglavje vam lahko pomaga bolje razumeti bolezen in zdravje. Podaja konkretne nasvete v različnih fazah zbolevanja in okrevanja.

Tretje poglavje je zbir razlag in predlogov, kako imunski sistem podpirati na dolgi rok ter graditi odpornost. Dotika se značilnosti vseh prehranskih skupin. Obdani smo z nasveti o škodljivih sladkorjih, nevarnih in zdravih maščobah, rakotvornem mesu, toda vsi nimamo enakega razumevanja, kaj to pomeni. Vsako prepričanje, ki ga gojimo, ima morda še drugo plat. Če jo poznamo, se laže odločamo, kaj jesti, ne da bi morali slepo zaupati avtoritetam.

Ljudem danes verjetno največ težav povzroča mleko po dobi dojenja. Sprašujejo se, ali je živalsko mleko škodljivo ali koristno in zakaj ga toliko otrok in odraslih ne prenaša dobro. Četrto poglavje predstavlja dva obraza mleka in se na kratko dotika ukrepov pri alergijah ter sanaciji črevesja. Gre za eno najbolj osupljivih prehranskih zgodb preteklega stoletja, o kateri mnogi ne vedo prav dosti, kajti človeštvo hitro izgublja zgodovinski spomin. Ko boste zgodbo prebrali, boste morda laže razumeli napetosti med zagovorniki in nasprotniki mleka živali v prehrani ljudi.

Takšno knjigo človek običajno bere zato, da bi kaj uporabili v praksi. Če bo veliko novega in se vam bo vsebina zdela privlačna, vas utegne prevzeti navdušenje, da bi svojo prehrano obrnili na glavo. Toda navad ne moremo spreminjati čez noč in v različnih obdobjih življenja potrebujemo različno hrano. Nekateri odrasli zato preizkušajo različne diete, njihove prednosti in slabosti. Skozi prehranske izkušnje se vse življenje učimo zaznavati, kako deluje naše telo. Pri otrocih je proces učenja drugačen – primaren. Namenjen je razvoju temeljnih prehranskih navad. Odvisen je od starosti ter od zgleda in komunikacije v družini. Pritiski, prepovedovanje in zapovedovanje se izrodijo v svoje nasprotje. Otrok se najprej uči in nato postopoma osamosvaja. Potrjevanje išče pri vrstnikih, starejšim pa se upira. Še pred polnoletnostjo razvije osebni pogled na hrano in ve, kaj želi jesti ter česa noče. V dvajsetih letih prevzamemo odgovornost nase. Več se sprašujemo o zdravju in odpornosti, kaj storiti, če zbolimo, katera hrana nam daje in jemlje moč. V petem poglavju opisujem načine komunikacije v družini. Za dobro počutje in zdravje namreč ni pomembno le, kaj postavljamo na mizo, kje hrano kupimo ali kako je pridelana, pač pa tudi odnos do hrane.

Želim vam, da bi se ob razmišljanju o tem, kaj jeste, počutili prijetno, in da bi ob uživanju hrane ohranjali ter izboljševali svoje zdravje.

Mojca Vozel

Marec 2018

Knjigo Hrana za zdravje družine lahko naročite tukaj.

 

Podatki o knjigi

Leto izida: 2018
Založnik: Zavod HRAST
Dimenzije (format): 170 x 210 mm
Število strani: 104
Vezava: broširana (mehka)
ISBN: 978-961-94380-0-8