Kako potrošniška kultura spodbuja nezdravo prehranjevanje otrok in zakaj je utopično misliti, da je rešitev v »odgovornih starših« in pritiskih medicinske stroke, naj starši otroke že vendar začno hraniti »prav«

Ko je avstralski zdravnik prof. dr. Michael Gracey v 70. letih prejšnjega stoletja začel raziskovati vzroke za katastrofalno zdravje aboridžinskih otrok, jih je v desetletjih do danes našel mnogo.1 Najvidnejši so povezani s spremembo prehrane in življenjskega sloga, odkar je ta domorodska populacija trčila ob kulturo zahodnega civiliziranega človeka – in se ji podredila. Avstralski lovci in nabiralci so bili zelo dobro prilagojeni na življenje v najrazličnejših okoljih, dokler ni v 17. in 18. stoletju kolonializem porušil njihovega zdravja do te mere, da so še danes najbolj nezdrava podskupina avstralske družbe. Njihova prehrana je pretežno zahodnjaška. V predkolonialnih časih so aboridžinske matere dojile kakšna štiri leta. Pod vplivom zahodne kulture so nato začele množično uporabljati industrijske nadomestke. Mlečna formula je imela v primerjavi z »zastarelim« dojenjem pridih napredka in modernosti. Pred spremembo prehranskih navad so bili ti otroci zdravi, močni in dobro razviti. Prihodu Evropejcev in ponudbi »vladne hrane« pa sta sledili travmatični stoletji. Prehranske bolezni, ki jih je razviti svet že poznal, so v dramatični obliki postale sestavni del življenja Aboridžinov. V letih 1969–1993 je retrospektivna študija pokazala zaskrbljujoče motnje rasti in okvarjen prehranski status že pri najmlajših aboridžinskih otrocih. V eni od odmaknjenih skupnosti na obali Timorskega morja je do sprememb prišlo dokaj pozno. Tam je tradicionalno dieto, ki je vsebovala obilo morske hrane (z dodatki sadja iz misijona in pridelki lokalnih zelenjavnih vrtov), šele v 70. letih minulega stoletja nadomestila t. i. hrana iz belskih trgovin. Ta je vsebovala velike količine rafinirane moke, sladkorja, belega kruha, konzerv. Kljub navideznemu izobilju in »povečani prehranski varnosti«, ki naj bi jo prinesel razvoj trgovine, so prej zdravi aboridžinski otroci postajali bolni. Najpogosteje so obolevali za črevesnimi, dihalnimi in drugimi vnetji. Na območju Great Sandy Desert v Zahodni Avstraliji so že pri 11-letnikih odkrivali hiperinzulinemijo. Otroci so razvili okvarjeno toleranco na glukozo, diabetes, imeli povišan holesterol, vidno je naraščala debelost. Nekateri simptomi, kot sta diabetes in debelost, so bistveno upadli, če so se skupnosti vrnile k tradicionalni prehrani, opisuje dr. Gracey.

Ta zgodba ni osamljena. Prehranski in medicinski antropologi so v minulem stoletju izvedli vrsto terenskih raziskav po vsem svetu. Ugotovili so, da je industrijska hrana tistim družbam, ki niso trpele pomanjkanja in so imele dobro prehransko zdravje, povsod povzročila prehranske bolezni. Katera hrana je to? Tista, ki se že tristo let ponuja na policah trgovin: sladkor, bela moka, mleko v prahu, marmelade, konzervirano meso in zelenjava, piškoti, peciva in izdelki iz bele moke, margarine in rafinirana rastlinska olja.

Je mogoče, da so pred-industrijske družbe, kjer je bilo hrane dovolj in so bili ljudje dobro razviti in zdravi, brez znanstvenega analiziranja vedele, kako morajo jesti ranljive skupine (nosečnice, doječe matere, otroci), da bi bile varne pred motenim razvojem in nenehnim zbolevanjem?

Prehranski nauki prednikov

Ne le, da je to mogoče. Do dobe kapitalizma so mnoge kulture na potomce prenašale znanja, ki so se jih naučile v stoletjih in tisočletjih: katera hrana ima največjo moč za razvoj in zdravje otrok. Ta hrana je veljala za »sveto«. V njeno iskanje in pridobivanje so ljudje vlagali znatno več truda kot v kakšno drugo hrano. Status »svete hrane« nima religioznega značaja, ampak pomeni položaj v hierarhiji želene hrane. Tak status so imeli (in ga imajo marsikje še vedno): maslo, sir, polnomastno mleko, ribe, raki, školjke, ribja olja, ribja jajčeca, morske alge, meso organov, posebej jetra, jajca, med, kokosov oreh in nekatera druga polnovredna živila.

Sredi 20. stoletja so raziskovalci ugotovili, da gre za živila, ki so zelo bogata z vitamini in minerali, ključnimi za razvoj otrok. Znanost je spoznavala pomen vitaminov A, D, K in E, ki so topni v maščobah, ter vrste mineralov (npr. cinka, kalcija, magnezija, joda) , ki so ključni za razvoj možganov, skeleta in imunskega sistema. Kako te snovi v telesu delujejo in kakšne so sinergije med njimi, še ni povem razjasnjeno, vemo pa, da gre za razvojno nujne in protivnetne snovi. Brez njih so prehranske bolezni pravilo.

Različna naravna okolja so bila ljudem od nekdaj zmožna zagotavljati takšno »sveto hrano«, a seveda ne vse hkrati. Nekateri so jemali iz morja in rek, drugi so se zanesli na lov, tretji na živinorejo. Antropologija dokazuje, da so jo razvojno najslabše odnesli otroci poljedelcev (razlogov je več, med njimi sta trdo delo in sezonska lakota), kar poznamo iz ne tako davne zgodovine naših krajev, kjer je »sveta hrana« podeželja kruh, otroci pa pregovorno umirajo, kadar kruha ni dovolj. Bolezni so v krutih časih pomanjkanja množične. V 20. stoletju je modernizacija prehrane lakoto in prehransko revščino v razvitem svetu odpravila, toda ni odpravila prehranskih bolezni. Nasprotno, ko je krmilo prevzela industrija, so ljudje preteklim spoznanjem prenehali posvečati pozornost. Kronične prehranske bolezni so izobilju navkljub postale že del otroštva.

Kaj danes jedo otroci?

Mnogi sodobni otroci so od industrijske hrane siti, a podhranjeni. Večina ne dobiva dovolj ključnih hranilnih snovi (posebej zaskrbljujoč je status vitamina D). Sodobna družba meni, da so glavni razvojni temelj zdrave otroške prehrane žita, toda to je v nasprotju z vrsto antropoloških raziskav.2,3,4,5 Še večja težava je, da levji delež prehrane predstavlja sladkor. Za zajtrk bele žemljice, peciva in sladki industrijski kosmiči, za kosilo sladkorji v testeninah, škrobnih prilogah in sladicah, za večerjo sladke instant kaše, vmes še sladki in slani prigrizki. To je tipičen jedilnik sodobnega otroka.

Do pred tremi stoletji otroci niso jedli bele moke, sladkorja in konzerv, v hrani ni bilo konzervansov, barvil in kemičnih dodatkov, mlečni izdelki niso bili pasterizirani, homogenizirani in posneti. Živali in rastline za prehrano so rasle na zemlji, brez uporabe antibiotikov, hormonov, pesticidov in kemičnih gnojil. Poleg tega so bile diete bogate s surovo hrano, torej z encimi, ki spodbujajo pravilno presnovo in vsrkanje hranil. Koliko surove hrane danes poje povprečen otrok?

Starši pogosto tarnajo, da otrok odklanja sadje. To je logična posledica premika k industrijski hrani. Otrok ima raje testenine, čokoladne kosmiče, pire krompir, pico, peciva in sladkarije. Okus se mu kritično spremeni. Zaradi obilice moderne sladke hrane se mu sadje preprosto ne zdi več dovolj sladko in ga odklanja. Sladkorjev v sadju v bistvu ne potrebuje, saj kar naprej uživa sladkorje v vsej drugi hrani. Toda z njimi ne dobi ustreznih hranilnih snovi za zdravje in razvoj. Imunsko je oslabljen, vedenjsko pa razdražljiv. S spremembo družinskih navad je okus za naravno sladkost mogoče povrniti in sadje otroku postane všeč, toda posledic ni mogoče odpraviti čez noč. Kako to?

Medikalizacija prehrane

Živimo v času, ko je prehrana medikalizirana. Napredek medicinsko-nutricionistične (laboratorijske) znanosti nam omogoča vpogled v sestavo in delovanje hranilnih snovi na naše telo. Hrano doživljamo kot vir hranilnih snovi in energije. Ali ni bilo od nekdaj tako? Ne, v pred-industrijskih družbah ljudje ne jedo nutrientov, zanje je hrana vez z naravnim okoljem in letnimi časi, prek hrane prenašajo kulturno znanje prednikov, z obredi, navadami in običaji socializirajo svoje otroke.

V nekaterih družbah to delno velja še danes. Na Japonskem ali v Franciji bolj kot hranilno vrednost poudarjajo okus hrane, estetiko pri pripravi, družabnost in stik s podeželjem. V teh okoljih so otroci bistveno bolj zdravi kot v ZDA ali v družbah, kjer vlada obsedenost s štetjem kalorij, kjer hrana velja za individualni užitek in svobodno izbiro, kjer se otroke glede hrane kar naprej ošteva in jih po drugi strani s hrano nagrajuje.

Po osamosvojitvi je prišlo do vidnega poslabšanja prehranskega zdravja otrok in debelosti tudi v Sloveniji. Tedaj smo se odprli trgovskim verigam in prehranskim korporacijam, kar je na videz povečalo izbiro in svobodo nakupnih odločitev, dejansko pa se prehranska raznovrstnost zmanjšuje (kar je značilno za amerikanizirane prehranske sisteme). Dejstvo je, da živimo v potrošniškem kapitalizmu, kjer potrošnja neizogibno odraža ponudbo korporacij in oglaševalske trende. Ni skrivnost, da koncerni otroške hrane in mlečnih formul financirajo raziskave in z lobiranjem soustvarjajo smernice za prehrano otrok. Oglaševanje otroške procesirane hrane je intenzivno. Razmere so za večino staršev neobvladljive. Zmedo povečuje nenehno spreminjanje stališč stroke in poročanja medijev – kar je še včeraj veljalo za zdravo, je danes škodljivo.

Za multinacionalke je rešitev preprosta: svoboda oglaševalskih praks, poslovno sodelovanje z zdravniki in nutricionisti ter valjenje krivde za prehranske bolezni na starše. Znanstveni časopis The Journal of Nutrition6 kritično citira predstavnika prehranske industrije, ki trdi: »Razvoj prehranskih navad otroka je odvisen od zdrave hrane in odgovornega oz. odzivnega vedenja staršev.« To seveda ni res! Odgovornost staršev je danes nadvse zaželena in nujno potrebna lastnost za prehransko zdravje otroka, toda v potrošniški kulturi bodo le redki starši otroke uspeli hraniti zdravo. Večina bo podlegla vplivu korporativnega oglaševanja. Ali to pomeni, da bodo otroci čedalje bolj bolni? Da. Dokler družbeno-ekonomskega okolja ne bomo prepoznali kot problema. Takrat bomo gasili požar napredovalih prehranskih bolezni, ki so že zajele najzgodnejše otroštvo. Državne in nadnacionalne politike bodo hitele omejevati vpliv korporacij na smernice za prehrano otrok, oglaševanje otroške industrijske hrane pa bo morda obravnavano podobno kot oglaševanje tobačnih izdelkov.

O veganih in nekonformnih družinah

Za zdaj še ni volje, da bi ukrepali. Država in prehranska stroka iščeta krivce v starših in nanje izvajata pritisk. Mnogi ljudje so denimo prepričani, da je treba ustaviti »nevarne in nenormalne« prehranske prakse v nekaterih družinah. Pozivajo, da je treba obsoditi ali poslati v zapor starše, ki otroke hranijo vegetarijansko ali vegansko.7 Toda veganstvo je sodobni upor proti industrijski reji živali, ki ustvarja bolezni tako živalim kot ljudem. Dokler bo takšna reja obstajala, bo to družbeno gibanje živelo, četudi bo država proti ljudem uporabila represivne ukrepe. Poznamo primere, ko so bili otroci žrtve veganske prehrane, npr. če so jih namesto z materinim mlekom polno hranili z rastlinskim »mlekom«. Toda prav tako obstajajo primeri umrlih nedonošenčkov, ki jim niso zagotovili (protivnetnega in zdravilnega) materinega mleka, industrijska mlečna formula pa jim je povzročila razkrojno vnetje črevesja. V Sloveniji kljub dolgoletnim obljubam ni banke doniranega materinega mleka, zato nedonošenčki, katerih matere ne morejo dojiti, prejemajo mlečne nadomestke, ki povečujejo tveganje bolezni in umrljivosti.8,9,10 Je treba koga obsoditi ali poslati v zapor? Pred dvajsetimi leti so nedojene alergične otroke redno hranili s formulami iz sojinega mleka, za katere se je čez čas izkazalo, da motijo hormonski sistem in deformirajo spolni razvoj otrok.11,12 Formule so umaknili, ko je več študij dokazalo, da ima je hranjenje dojenčkov s sojo podoben vpliv, kot če bi jim v mleko dodajali kontracepcijske tabletke. Nikogar niso obsodili ali zaprli.

Naš resnični problem je slabo razumljena podhranjenost številnih otrok iz vsejedih družin. Zaradi pomanjkanja časa se na jedilnikih znajde hitra hrana iz oglasov, procesirana hrana, vzrejena s hormoni, pesticidi in antibiotiki, obdelana s prehranskimi dodatki, zaradi česar lahko otrok dobiva bolezni in razvojne motnje. Njegova prehrana je blizu tisti, s katero se hranijo aboridžinski otroci dr. Graceya. Otroci, ki živijo pretežno od belega kruha, makaronov in industrijskih omak, piškotov, slanih prigrizkov in sladkarij, praviloma razvijejo znake debelosti in diabetesa, alergije, kožne bolezni, nekaterim zdravniki že pri petih letih izmerijo povišan holesterol. Starši jih hranijo v dobri veri, toda oglaševanje je premočno in pobeg pred prehranskim potrošništvom pretežak. Ti otroci kljub starševskemu zavedanju in trudu zgodaj postanejo odvisniki sodobne prehranske kulture. Zato imamo kljub napredku prehranske znanosti prehransko bolno otroško populacijo.

Past torej niso nekonformne družine, ampak pisani supermarketi. Mnogo tega, kar je na policah, ni hrana, je leta 1991 opozoril zdravnik prof. dr. Mark Wahlqvist: »Z naraščajočo urbanizacijo vsem ljudem ni več mogoče dovajati prave hrane. Prehranska tehnologija išče načine proizvodnje »analogov hrane«, to pa je za modernega človeka velik eksperiment.«13

Bi radi, da vaši otroci ne bi bili del eksperimenta? Osredotočite se na znanja tistih kultur, ki so vedele, kaj je hrana za zdravje in razvoj. Morda vam to, kaj je hrana in kaj njen analog, lahko povedo tudi današnji pradedki in prababice. Prehranski industriji seveda ne moremo ubežati, sprejeti jo moramo z njenimi pozitivnimi in negativnimi platmi. A če imate možnost, otroke hranite lokalno, s hrano manjših kmetov, vrtnarjev, čebelarjev. Samooskrba in lokalna oskrba se v Sloveniji krepita. To je pomemben korak k boljšemu zdravju slovenskih otrok, a slaba novica za prehransko industrijo. Soočenje z antropološkimi dejstvi o zgodovini prehranjevanja človeške vrste nam jasno kaže, da oboje ne gre.

Reference

  1. Gracey M (2000). Historical, cultural, political, and social influences on dietary patterns and nutrition in Australian Aboriginal children. The American Journal of Clinical Nutrition, 72:1361S–7S.
  2. Cordain L, Eaton SB, Sebastian A, Mann N, Lindeberg S, Watkins BA, O’Keefe JH in Brand-Miller J (2005). Origins and evolution of the Western diet: Health implications for the 21st century. American Journal of Clinical Nutrition, 81(2):341–54.
  3. Cordain L (1999). Cereal grains: humanity’s double-edged sword. World Review of Nutrition and Dietetics, 84:19–73.
  4. Armelagos GJ Goodman AH in Jacobs KH (1991). The origins of agriculture: Population growth during a period of declining health. Population and Environment, 31(1):9–22.
  5. Cohen MN (1989). Health and the Rise of Civilization. London: Yale University Press.
  6. Black MM and Aboud FE (2011). Responsive feeding is embedded in a theoretical framework of responsive parenting. The Journal of Nutrition, 141(3):490–4.
  7. Zapor za starše, ki svoje otroke hranijo vegansko? Italijansko javnost pretresa primer podhranjenega malčka, MMC RTV SLO/STA, 8. avgust 2016
  8. McGuire W in Anthony MY (2003). Donor human milk versus formula for preventing necrotising enterocolitis in preterm infants: systematic review, Archives of Disease in Childhood. Fetal and Neonatal Edition, 88:F11–F14.
  9. Arnold LDW (2002). The Cost-effectiveness of Using Banked Donor Milk in the Neonatal Intensive Care Unit: Prevention of Necrotizing Enterocolitis. Journal of Human Lactation, 18(2):172-177.
  10. Wright NE (2001). Donor Human Milk for Preterm Infants, Journal of Perinatology, 21(4):249–54.
  11. Setchell K, Zimmer-Nechemias L, Cai J in Heubi JE. (1997). Exposure of infants to phyto-oestrogens from soy-based infant formula. Lancet, 350(9070):23–7.
  12. Irvine CH, Fitzpatrick MG, Alexander SL (1998). Phytoestrogens in soy-based infant foods: concentrations, daily intake, and possible biological effects. Proceedings of the Society fot Experimental Biology and Medicine, 217(3):247–53.
  13. Wahlqvist ML (1992). Critical nutrition events in human history. Asia Pacific Journal of Clinical Nutrition, 1:101–5.

Mojca Vozel

Članek je bil objavljen septembra 2016 v časopisu Medicina & Ljudje