»Če bi vam moral povedati eno samo skrivno sestavino, ki bi jo lahko uporabili za preprečevanje – in v mnogih primerih zdravljenje – bolezni srca, pogostih rakov, kapi, nalezljivih bolezni od gripe do tuberkuloze, diabetesa tipa 1 in 2, demence, depresije, nespečnosti, mišične oslabelosti, bolečin v sklepih, fibromialgije, osteoartritisa, osteoporoze, psoriaze, multiple skleroze in hipertenzije, bi bil to … vitamin D.«1 Dr. Michael F. Holick, dr. med.

Black caviar on wood table closeup
Svetlo ribje olje in ribja jajčeca

Zaradi sodobnega načina življenja mnogo ljudi trpi za pomanjkanjem vitamina D in drugih ključnih maščobno-topnih vitaminov A, E in K. Ti imajo v telesu nadvse pomembne naloge, pri katerih delujejo sinergično, vplivajo drug na drugega, pa tudi na vgradnjo mineralov in presnovo drugih hranilnih snovi.

Vse od začetka 20. stoletja so zdravniki ljudem priporočali predvsem dva ukrepa za preprečevanje in zdravljenje podhranjenosti ter degenerativnih bolezni, kakršni sta bili tedaj tuberkuloza in rahitis: izpostavljenost soncu in redno dodajanje ribjega olja (olja iz jeter polenovke).2,3 V okoljih, kjer sta bila izpostavljenost soncu in uživanje morske hrane pogostejši praksi, so bile težave z zdravjem ljudi namreč veliko redkejše. To velja tudi za kraje na daljnem severu, npr. za populacije na Škotskem, v Skandinaviji, na severu Kanade ali na Aljaski, kjer je praksa uživanja ribjih olj razširjena od nekdaj in očitno zmore kompenzirati negativne posledice življenja v hladu in temi v znatnem delu leta. Od sredine 19.  do sredine 20. stoletja so zato tudi marsikje na Zahodu rahitis in nekatere druge bolezni, predvsem v razvoju otrok, začeli preprečevati in zdraviti z rutinskim dodajanjem olja jeter polenovke. Takšne pristope so uporabljale tudi babice in prababice v naših krajih.

Prehranski eksperimenti so pri otrocih pokazali pozitiven vpliv ribjega olja na zdravljenje rahitisa.4,5,6 V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja je pediatrinja Clara Davies v ZDA preizkušala vplive prehrane na zdravje 6- do 11-mesečnih otrok (sirot), med katerimi so bili nekateri bolni in diagnosticirani kot rahitični.4,5 Otrokom je ponujala širok nabor polnovrednih nepredelanih in enostavno pripravljenih živil, ki so vsebovala vsa potrebna hranila. Na voljo ni bilo nobene industrijske hrane. Otroci so lahko (ob pomoči odrasle osebe) sami izbirali, kaj in koliko hrane bodo zaužili, v posebnih lončkih pa jim je bilo na voljo tudi sveže olje jeter polenovke. Rahitični otroci so nekaj časa redno segali po odmerkih tega olja, sčasoma pa jih je prenehalo zanimati. To je sovpadlo z izboljšanjem rahitisa. Kot navaja Daviesova, so medicinski pregledi pokazali izboljšanje bolezenskih simptomov pri vseh prej prizadetih otrocih, po prenehanju uporabe pa so bile njihove kosti v odličnem stanju.

Sintetični dodatki

Nato so se pojavile sintetične oblike vitaminov kot prehranski dodatki (v kapljicah, pršilih). Razmeroma hitro so zamenjale dotedanjo prakso zagotavljanja vitamina D s hrano oz. olji. Rutinska uvedba dodatkov se je zdela smiselna povsod, kjerkoli so otroci trpeli za pomanjkanjem vitamina D. Dojenčkom so v izogib nepravilnemu izraščanju skeleta začeli predpisovati kapljice vitaminov A in D. Sintetične dodatke so začeli dodajati v nadomestne mlečne formule za dojenčke, dojenim otrokom pa so jih (kljub visoki biorazpoložljivosti vitamina D iz materinega mleka) rutinsko predpisovali v še višjih odmerkih. Uspehi so bili sprva zadovoljivi, a žal ne trajni. Prehransko izzvani rahitis se je v razvitem svetu vnovič začel pojavljati v 80. letih minulega stoletja.3 Posebej je prizadel ljudi temnejše polti ter ženske in otroke, naraščal je v smeri proti severu in se poslabševal pozimi. Do tega je prihajalo zaradi različnih dejavnikov in velikih sprememb življenjskega sloga.

Dejavniki tveganja za pomanjkanje vitamina D

Strokovnjaki so nekaj časa menili, da lahko zadostno tvorbo vitamina D v telesu zagotovimo že tako, da smo vsak dan okoli 20 minut izpostavljeni sončnim žarkom. Toda izkazalo se je, da je problem nezadostnega vnosa vitamina D precej bolj kompleksen. Dejavniki tveganja so številni in mnogi ljudje se jih ne zavedajo. Poglejmo, kaj vse bistveno ovira dobro preskrbljenost z vitaminom D:

  • življenje v zaprtih prostorih večji del dneva, posebej v zimskem času
  • strah (ponekod paničen) pred izpostavljenostjo sončnim žarkom
  • zakrivanje in dosledno pokrivanje dojenčkov pred vsakim sončnim žarkom
  • redna in intenzivna uporaba krem za sončenje (posebej z visokimi zaščitnimi faktorji)
  • umivanje kože z mili in drugimi kemičnimi sredstvi v 48 urah po izpostavljenosti soncu
  • redno uživanje procesirane industrijske hrane, ki moti delovanje jeter
  • redno uživanje hrane živalskega izvora iz industrijske hlevske reje, ki ne vsebuje vitamina D
  • omejena dostopnost živalske hrane iz pašne reje, ki vsebuje vitamin D
  • redko uživanje morske hrane (zaradi sprememb prehranjevanja in onesnaženosti morij)
  • fobija pred maščobami, ki je privedla do izogibanja vseh, tudi naravnih neprocesiranih maščob, ki vsebujejo obilo vitaminov A, D, E in K ter podpirajo tvorbo vitamina D prek kože
  • barva kože in življenjski prostor; temnopolt človek potrebuje do 6-krat večjo izpostavljenost soncu kot svetlopolt, kar v zmernem ali polarnem pasu precej težko zagotovi

Sonce je zgolj eden od nujnih pogojev, da tvorimo dovolj vitamina D. Aktivacija procesa prek kože je šele začetek, ki ga lahko ovira vsak nanos kemičnih snovi (krem, mil, gelov). Ker se proces do konca odvije v jetrih, je pomembno tudi, ali so jetra zdrava in ali so jim na voljo določena hranila. Vitamin D se v jetrih tudi shranjuje (npr. v poletnem času). Jetra ga morajo nato predelati v bioaktivno obliko. Vse oblike vitamina D niso enake in enako uporabne.

Dodatki vitamina D, kdo jih potrebuje in zakaj

S sodobnim načinom življenja in sodobno prehrano razvitega sveta ljudem torej ni zagotovljen ustrezen vnos vitamina D. Nasprotno. Kritična populacija so otroci in ženske v rodni dobi. S sintetičnimi dodatki družba problema ni uspela rešiti, kar kaže težnja, da bi radi odmerke kapljic še povečevali, da naj bi dodatke vsak prejemal do 18. leta ter da bi morali z visokimi odmerki suplementirati tudi noseče in doječe matere. Toda te prakse se niso potrdile kot varne. Vitamin D namreč ni »nedolžen vitamin«, temveč hormon. Tvegano ni le to, da se v sintetičnih oblikah slabše vsrkava ali da ga telo vedno ne prepozna in ne konvertira v uporabno obliko, pač pa tudi, da pri nekaterih ljudeh poseže v ravnovesje hormonskega sistema. Mogoče je, da bi se neuporabljeni sintetični ostanki zaradi motenega vsrkanja odlagali na neželena mesta in okvarili zdravje. Znani so primeri, ko so se simptomi ob povečanih odmerkih sintetičnega vitamina D še poslabšali namesto izboljšali.

Dileme danes ne nastajajo zgolj zaradi slabšega zapiranja lobanjskih kosti pri nekaterih dojenčkih in nepravilne rasti okostja pri otrocih. Resna pomanjkanja se pojavljajo tudi pri ljudeh z nevrološkimi boleznimi, diabetesom, osteoporozo, rakavimi in drugimi degenerativnimi boleznimi. Posebej bi morali za dovolj visoke ravni protivnetnega vitamina D poskrbeti pri otrocih z oslabljenim imunskim sistemom in avtoimunskimi obolenji. Za pomanjkanjem vitamina D (in drugih ključnih vitaminov ter mineralov) trpijo tudi otroci z motnjami avtističnega spektra. Ti imajo moten metabolizem in okvarjen mehanizem razstrupljanja, ustrezen vnos vitamina D pa lahko dolgoročno bistveno izboljša njihove možnosti ozdravljenja. To med drugi ugotavlja nevrologinja in prehranska strokovnjakinja Natasha Campbell McBride, dr. med., ki s posebno dieto za zdravljenje avtizma in nevroloških bolezni dosega opazne rezultate, na dieti pa priporoča uživanje kakovostnih virov olja iz jeter polenovke ter maščobne kisline omega 3 v ribjem olju.7

Razlika med ribjim oljem in oljem iz ribjih jeter

 Ribja olja so tista, ki so pridobljena iz mesa rib, npr. tune, slanika, polenovke in drugih vrst rib iz globokih morij. V to skupino sodijo tudi olja iz rakov. Cenjena so predvsem zaradi visoke vrednosti omega-3 maščobnih kislin EPA in DHA, nimajo pa visokih vrednosti maščobno-topnih vitaminov, kot sta A in D. Z njimi so bogata olja, pridobljena iz ribjih jeter, ki pa imajo manj EPA in DHA. Razmerja teh snovi lahko zelo nihajo. Odvisna so od posamezne vrste ribe ali rakov, pa tudi od sezone ulova, okolja lova idr.

Kdo je bil dr. Price in kaj je priporočal

Leta 1939 je zobozdravnik Weston A. Price napisal temeljno prehransko delo Nutrition and Physical Degeneration 8 (Prehrana in propadanje telesa). V njem je dokumentiral izsledke svojih terenskih študij, ki jih je izvedel tako, da je prepotoval skoraj ves planet in raziskal prehranske prakse tedaj še zdravih (od razvite družbe izoliranih) populacij. Odvzemal je prehranske vzorce in v svojih laboratorijih odkrival, kaj so v velikih odmerkih uživala ljudstva, ki niso poznala kariesa, rahitisa in drugih degenerativnih bolezni. Te so bile že pred stoletjem množično prisotne na Zahodu, danes pa so postale v razvitem svetu še večja težava.

Ugotovil je, da so si ljudje zadostne ravni vitamina D najbrž tisočletja zagotavljali tako, da so večji del dneva preživeli na prostem in da so ob tem uživali hrano, bogato z vitaminom D. Z maščobno-topnimi vitamini je najbogatejša morska hrana ter polnomastna hrana živalskega izvora iz pašne reje, kjer živali preživijo čim več časa na prostem: npr. ribe, raki, školjke, ribja jajčeca, ribja olja, posebej olja ribjih jeter, jajca, mleko, maslo in mlečni izdelki iz pašne reje, meso in organi divjih ter pašnih živali. Ta hrana je, kot je dognal, med drugim zelo bogata z vitaminom A, ki je ključni razvojni vitamin, z vitaminom D3, ki je ključni protivnetni vitamin, ter z vitaminom K2, ki ga Price tedaj še ni poznal in ga je imenoval »aktivator X«.9

Dr. Price je rahitičnim in imunsko oslabelim otrokom ter otrokom in odraslim z degenerativnimi boleznimi svetoval vsakodnevno redno jemanje majhnih odmerkov olja iz jeter polenovke. V svojih eksperimentih je to olje preizkušal na sebi in ga predpisoval različnim posameznikom ali skupinam, kjer je zaznal kritično zdravstveno stanje ali zaskrbljujoč (nepravilen) razvoj. Otroci so ga dobivali v zelo majhnih odmerkih (npr. eno malo žličko enkrat do največ trikrat na dan). Pri tem je ugotovil, da je bil učinek znatno večji, kadar so ga prejemali v kombinaciji z visoko-vitaminskim maslenim oljem v razmerju 2 : 1 (dve tretjini olja jeter polenovke, tretjina maslenega olja). Masleno olje so s posebnimi tehnikami pridobivali iz prvovrstnega poletnega masla goveda pašne reje, saj je bilo po spoznanjih dr. Pricea junijsko in avgustovsko maslo (ko je bila paša najobilnejša) najbogatejše z aktivatorjem X, torej z vitaminom K2.

Priceovo priporočilo danes povzemajo mnogi prehranski strokovnjaki. Ljudje večinoma ne vedo, od kod nasvet izvira in kako je nastal. Proizvajalcev, ki ta olja ponujajo bodisi kot hrano (v naravni obliki) bodisi kot prehranske dodatke (predelane, kapsulirane), je veliko. Na voljo pa je žal tudi vrsta takšnih izdelkov, ki niso zadovoljive kakovosti, a to iz prehranskih etiket ni nujno razvidno. V prodaji so tudi olja, od katerih bi se dr. Price gotovo ogradil, če bi bil še živ. Kot večina zdravnikov tistega časa se je namreč dobro zavedal resnih zdravstvenih posledic, ki jih že v zelo majhnih odmerkih povzročajo nesveža oz. pokvarjena morska olja.2

Nestabilnost in žarkost

Problem pokvarljivosti morskih olj je v prehrani že dolgo znan. Kot zelo nestabilna in hitro pokvarljiva so se izkazala tako rastlinska nenasičena olja kot morska olja, saj tudi slednja sodijo med nestabilne nenasičene maščobe. Morska olja vsebujejo vrsto občutljivih snovi, ki bi jih morali nadvse skrbno varovati pred oksidacijo in žarkostjo, če želimo, da ohranjajo primerno kakovost. Vsem proizvajalcem to ne uspeva. Zaradi zniževanja stroškov in zaslužka v praksi prihaja tudi do mešanja morskih olj z rastlinskimi, zaradi česar kakovost še dodatno upade.

Kakšne kakovosti so morska olja, je do neke mere mogoče razbrati že iz barve. Kot »medicinska olja« so bila od vsega začetka v uporabi svetlo rumena blaga in povsem sveža olja, temnejša in temna olja pa so veljala za slabša in so zadoščala le za prehrano živali ali potrebe industrije, npr. za izdelovanje barv in lakov.2,9,10

Nestabilna nenasičena olja ob nepravilni predelavi in premalo skrbnem hranjenju postanejo žarka. Z zaužitjem takšnih olj v telesu nastajajo nevarni prosti radikali, ki so citotoksični – povzročajo poškodbe celic. Povzročijo lahko tudi poškodbe DNK. Telo se želi strupenih snovi znebiti po hitrem postopku, da to doseže, pa mora aktivirati ogromne količine razpoložljivih vitaminov, mineralov, encimov in drugih snovi, s katerimi doseže razgradnjo in odstranjevanje strupov. Posredni učinek uživanja žarkih olj je, da prosti radikali precej hitro uničijo zaloge pomembnih vitaminov, kot so A, B, D in E, kar lahko vodi v bolezenska pomanjkanja.11 Zaužitje žarkih olj se povezuje tudi s povečanim tveganjem za presnovne bolezni, diabetes, Alzheimerjevo bolezen, raka in drugo. Študije na živalih so odkrile učinke podhranjenosti, slabokrvnost, drisko, izgubo dlake, kožne bolezni, otekanje obraza, krvavitve v jetrih in ledvicah, izrastline v želodcu, neplodnost, splav in smrt.12

Morska olja se ne izdelujejo zgolj za prehrano ljudi, ampak tudi za prehrano živali, npr. gojenih rib. V eni od študij so postrvi hranili z zelo žarkim ribjim oljem in pri ribah zaznali resne probleme s krvjo, krvnim obtokom, vranico in jetrnimi funkcijami.13 Žarko olje je postrvim uničilo ves razpoložljiv vitamin E, ki deluje kot naravni antioksidant. Zarod se je soočal s povečano smrtnostjo. Podobne učinke so zaznali tudi pri drugi vrsti rib, ki je imela ob uživanju žarkih ribjih olj povečana jetra.14

Dejstvo je, da lahko do žarkosti v nestabilnih rastlinskih in morskih oljih pride dokaj hitro in da lahko uživanje takšnih olj že v nekaj tednih ali mesecih prizadene zdravstveno stanje človeka. Olja morskih organizmov je zato treba skrbno hraniti: v temni steklenici, v temnem prostoru, na hladnem (posebej, ko smo jih že odprli). Po uporabi jih je treba vsakokrat dobro zapreti, da zraku onemogočamo dostop. Paziti je treba na rok trajanja, ki ne bi smel biti daljši od nekaj mesecev ali denimo pol leta, po odprtju pa pravilno hranjeno olje porabimo hitro, npr. v kakšnem mesecu dni. Nekatere študije so pokazale, da niti proizvajalci niti gospodinjstva z nenasičenimi olji ne ravnajo optimalno.15 Dvomi v kakovost tovrstnih olj so bili najbrž tudi eden od razlogov, da so se tako hitro uveljavili sicer dvomljivo učinkoviti sintetični nadomestki.

Zagotovo ni smiselno zaupati vsaki znamki in vsakemu proizvajalcu, ki trdi, da so njegova morska olja odlične kakovosti. Pozanimati se moramo, kje in kako so izdelana in kaj vsebujejo. Upoštevati moramo tudi možnost, da proizvajalec dražje in boljše sestavine ter postopke včasih zamenja s cenejšimi in manj varnimi.

Dileme glede »fermentiranega olja«

Leta 2015 so se pojavili resni pomisleki o kakovosti ene od popularnih znamk olja jeter polenovke, ki je med uporabniki dotlej veljalo za odlično, če ne daleč najboljše. Nutricionistka Kaayla Daniel je na podlagi večmesečnega raziskovanja in laboratorijskih analiz objavila poročilo,16 v katerem utemeljuje, da je »nekaj resno narobe« s fermentiranim oljem iz jeter polenovke (t. i. FCLO – Fermented Cod Liver Oil) in njegovimi izvedenkami pod ameriško znamko Blue Ice oz. Green Pasture. Proizvajalec je na njene izsledke odgovoril z nasprotnim poročilom,17 v katerem je vse očitke zavrnil. Zavrnili so jih tudi njegovi podporniki.18,19 Toda ker ni razkril nekaterih ključnih sumov, dvoma ni odpravil. (Priporočam vam, da obe priporočili preberete sami.)

V skupnostih, kjer so bili ljudje sicer naklonjeni uporabi FCLO, so se po navedbah Danielove, da bi to olje utegnilo biti žarko in da verjetno vsebuje bistveno premalo vitamina D, pojavila števila negativna pričevanja posameznikov, ki so dolgotrajno jemali FCLO. To temno olje rezkega in močnega okusa so jemali, ker so bili prepričani, da gre za superioren vir vitamina D v primerjavi z navadnimi svetlimi in blagimi olji jeter polenovke. Toda ob testiranju ravni vitamina D so ti ljudje ugotovili, da trpijo za resnim pomanjkanjem vitamina D.

Poročilo Danielove16 med drugim opozarja:

  • da pri oljih ni mogoče govoriti o fermentaciji, saj mlečno-kislinske bakterije, ki proces fermentacije izvajajo, zanj potrebujejo ogljikove hidrate, maščob pa niso sposobne predelati
  • da postopek omenjenega proizvajalca ribja olja zunanjim vplivom izpostavlja več mesecev, kar so nadvse ugodne okoliščine za razvoj žarkosti
  • da temna barva, močan rezek okus in vonj ter pri nekaterih ljudeh spahovanje po zaužitju dodatno krepijo sum na žarkost, ki ga potrjujejo tudi laboratorijski izsledki in pogovori avtorice poročila s strokovnjaki za morska olja
  • da lahko verjetna žarkost uničuje vitamine; v tem olju naj bi bila raven vitamina D v nasprotju z zagotovili proizvajalca zelo nizka
  • da je proizvajalec, tudi če je nekoč morda uporabljal ribo polenovko, le-to očitno zamenjal s cenejšim nadomestkom, ki ima bistveno slabše razmerje vitaminov A in D (manj vitamina D)
  • da naj tudi visoko-vitaminsko maslo, ki se prodaja samostojno ali primešano FCLO, ne bi bilo zadovoljive kakovosti, ampak dvomljivega porekla in po trditvah Danielove v določenih primerih žarko

»Fermentirano ribje olje« v knjigi Nutrition and Physical Degeneration na več kot 500 straneh ni omenjeno, prav tako o njem ni mogoče ničesar prebrati v drugih gradivih obsežnega znanstvenega repertoarja dr. Westona A. Pricea. Dr. Price je sicer navajal, da je olje jeter polenovke mogoče »aktivirati« z izpostavljenostjo soncu, toda s tem je mislil na zelo kratek čas, merjen v minutah. Dobro se je zavedal, da izpostavljanje svetlobi in zraku v olju naglo sproži nastanek toksičnih snovi.2 Dr. Price je svetoval uživanje olja v kombinaciji z maslom tudi zato, da bi stabilnejše maslo nevtraliziralo toksine, ki bi utegnili nastajati v olju.

Kaj pa težke kovine?

Strah, da bomo z ribjim oljem zaužili težke kovine, gre na roko prodaji umetnih dodatkov. Vsaka hrana je seveda lahko onesnažena. Oporečne ribe lahko vsebujejo živo srebro in druge težke kovine, toda kakovostna ribja olja ali olja jeter polenovke glede tega ne veljajo za tvegana. Za pridobivanje ribjih olj običajno uporabljajo manjše ribe, ki so na začetku prehranske verige in v njih ni naloženih veliko težkih kovin. Poleg tega se težke kovine vežejo z beljakovinskimi antioksidanti in nalagajo v beljakovinskem delu tkiv. Norveške študije denimo navajajo, da ima uživanje kakovostnih olj iz jeter polenovke, razvojne koristi.20,21,22

Povzetek in moje osebno priporočilo

V letu, ko je Kaayla Daniel objavila obremenjujoče poročilo, sem se tudi sama soočila z nekaj primeri, ko osebe, ki so uživale fermentirano olje jeter polenovke (FCLO znamke Green Pasture) niso opažale boljšega zdravja, pač pa poslabšanje. Pričakovale so, da bodo s pomočjo omenjenega olja bolje zavarovane pred degeneracijo zobovja ali kosti, toda kljub rednemu in dolgoročnemu jemanju niso imele dovolj visokih ravni vitamina D, utrpele so povečano stopnjo propadanja zobovja, zaznavale resna vitaminsko-mineralna neravnovesja (bolezensko pomanjkanje določenih snovi ali neželene presežke drugih snovi), nekateri so imeli (s testi potrjene) toksične obremenitve jeter, ki jih niso mogli pojasniti. Med njimi so tudi otroci. Ena od odraslih oseb ob jemanju navadnega olja jeter polenovke ni imela nikoli težav z zdravjem zob, ob zamenjavi za domnevno superiorni FCLO pa so se težave kmalu pojavile in letu dni postale zelo zaskrbljujoče. Zaradi informacij, ki so mi trenutno dosegljive (čeprav seveda ne dajejo celotne slike o kakovosti kateregakoli olja katerekoli znamke) in zaradi osebnih izkušenj ter izkušenj ljudi, ki so mi zaupali svoje prehranske dileme, vam priporočam, da ta opozorila vzamete resno in temeljito pretehtate, katero morsko olje boste kupili.

Večina prehranskih strokovnjakov se izogiba promoviranju blagovnih znamk in svetuje, naj odločitev o jemanju morskih olj vsakdo sprejme zase. To seveda drži, saj imamo ljudje različne potrebe. Tudi sama posameznih blagovnih znamk ne morem javno ne priporočati ne odsvetovati, saj postopkov in surovin nihče ne more nadzirati razen proizvajalca.

Lahko pa priporočim, kaj storiti, da bi lahko morska olja varno uživali z vsemi njihovimi pozitivnimi učinki na zdravje in da bi se hkrati izognili škodljivim učinkom olj slabe kakovosti:

  1. Ne domnevajte, da so priporočila, naklonjena posameznim oljem, ki ste jih prebrali v oglasih ali na družabnih omrežjih, vedno pretehtana in resnična.
  2. Ne kupujte izdelkov, o katerih ne veste, kaj vsebujejo, od kod prihajajo, ali so testirana, ali je na etiketi razkrito vse potrebno in kadar imate kakršnekoli dvome.
  3. Izberite olja, ki so svetla (bledo rumena) in bistra, imajo blag vonj po ribah (ne smejo močno smrdeti) in za katera proizvajalec zatrjuje, da so hladno iztisnjena ter prvovrstna (npr. medicinska, vrste A), vitamini in minerali pa jim niso bili umetno dodani.
  4. Kakovostna olja imajo kratek rok trajanja (do pol leta) in so pakirana v temni steklenički. Po vsakokratni uporabi jih dobro zaprite in hranite v hladilniku ter čim prej porabite.
  5. Pred uživanjem ustekleničenih morskih olj se prepričajte, kakšen je pravilen način uživanja in optimalni odmerek (vsako olje ime lahko drug priporočen odmerek). Vedno jih jemljite z obrokom v prvem delu dneva (zajtrkom ali kosilom) in v zelo majhnih količinah (ena žlička na dan za otroke in dvakrat do trikrat toliko za odrasle). Pri obroku zaužijte še druge naravne, po možnosti surove nasičene maščobe (npr. maslo, kisla smetana, kokosovo olje, avokado).
  6. Če ste bolni, olja jeter polenovke ne jemljite, saj lahko sproži bruhanje ali ovira spanec (posebej, če ga popijete popoldne).
  7. Vedno dajajte prednost hrani, ki vsebuje sveža morska olja, nato po potrebi sledi kakovostno morsko olje. Tudi takšno naravno pridobljeno olje je hrana! Prehranski dodatki so izhod v sili, saj predelava (npr. v tablete, kapsule) poslabša stabilnost in kakovost olj.

Otroka nikoli ne silite, kadar morsko olje kategorično odklanja. Sprva ga ponuditi tako, da ga dobi četrt male žličke pod jezik in poplakne s tekočino. Blaga svetla olja otrokom, ki te snovi potrebujejo, praviloma prijajo oz. jim niso odvratna. Če je okus močno neprijeten, olje žge požiralnik, sproži kašelj ali dolgotrajno spahovanje, podvomite v njegovo kakovost.

Uživanje majhnih količin morskih olj poleg druge hrane dolgoročno lahko pripomore k višjemu statusu vitamina ali omega-3 maščobnih kislin. To lahko spodbuja protivnetni odziv pri otroku ali odraslem, ki ima slab imunski sistem ali kronične bolezni. Mnogim otrokom lahko poleg drugih prehranskih ukrepov pomaga zmanjševati težave s spominom, koncentracijo, disleksijo, hiperaktivnostjo, pa tudi pri lažjih ali težjih motnjah avtističnega spektra. Pokvarjena žarka olja ne bodo delovala, ampak škodovala. Zato mora biti izbira resnično previdna in skrbna.

Mojca Vozel

Objavljeno 12. decembra 2016

 

Reference:

  1. Kenney CB (2011).Pathways for Health.
  2. Abler A (2015) Cod liver oil: A Historical Perspective. Price Pottenger Nutrition Foundation. PPNF.
  3. Will H, Taylor SN in Wagner CL. (2009) Vitamin D requirements during infancy: reading between the lines. Leaven, 45(1):2–6.
  4. Davies CM (1928) Self-selection of Diets by Newly-Weaned Infants: An Experimental Study. American Journal of Diseases of Children, 36:651–79.
  5. Davies CM (1939). Results of the Self-Selection of Diets by Young Children. The Canadian Medical Association Journal, 41:257–61.
  6. Chick H (1976). Study of rickets in Vienna 1919–1922. Med Hist 20(1):41-51.
  7. Campbell-McBride N (2010). Gut and Psychology Syndrome: Natural Treatment for Autism, Dyspraxia, A.D.D., Dyslexia, A.D.H.D., Depression, Schizophrenia. Medinform Publishing. Več o dieti GAPS tudi na http://www.gapsdiet.com/ in slovenski povzetki na http://naravnaimunost.si/Zdravje/gaps.php .
  8. Price WA (1939/2009). Nutrition and Physical Degeneration. La Messa, CA: PPNF, 8. izdaja. Dostopno prek https://journeytoforever.org/farm_library/price/pricetoc.html .
  9. Masterjohn C (2007). On the Trail of the Elusive X-Factor: A Sixty-Two-Year-Old Mystery Finally Solved. Wise Traditions in Food, Farming and the Healing Arts, Spring 2007.
  10. Holmes, AD, Tripp F, et al (1934). Influence of storage on the fatty acid content of cod liver oil. J Am Oil Chem Soc, 11(6):102–4.
  11. Pavcek PL in Shull GM.(1942). Inactivation of Biotin by Rancid Fats. J Biol Chem 146(2):351–5.
  12. Totani N, Burenjargal M, Yawata M, Ojiri Y (2008). Chemical Properties and Cytotoxicity of Thermally Oxidized Oil. J Oleo Sci 57(3):153-60
  13. Moccia RD, Hung SSO, Slinger SJ in Ferguson HW (1984). Effect of oxidized fish oil, vitamin E and ethoxyquin on the histopathology and haematology of rainbow trout, Salmo gairdneri Richardson. Journal of Fish Diseases, 7(4):269–82.
  14. Baker RTM in Davies SJ (1996).Oxidative nutritional stress associated with feeding rancid oils to African catfish, Clarias gariepinus (Burchell) and the protective role of α-tocopherol. Aquaculture Research, 27(10):795–803.
  15. M.D. Dorothy V. Whipple M.D. Dorothy V. WhippleDorothy MD in Whipple V (1936). The deterioration of cod liver oil and the diet of children. The Journal of Pediatrics, 8(6):734–40. The deterioration of cod liver oil and the diet of children The deterioration of cod liver oil and the diet of children
  16. Kaayila T. Daniel KT (2015) Hook, Line and Stinker: The truth about fermented cod liver oil.
  17. Green Pasture (2015). Response to Questions on Fermented Cod Liver Oil.
  18. WAPF (2015) Concerns About Fermented Cod Liver Oil.
  19. Sarah Pope (2015). Response to Dr. Daniel’s Report on Fermented Cod Liver Oil.
  20. van de Ven WS. (1978) Mercury and selenium in cod-liver oil. Clinical Toxicology, 12(5):579–81.
  21. Olafsdottir AS, Thorsdottir I, Wagner KH in Elmadfa I. (2006) Polyunsaturated fatty acids in the diet and breast milk of lactating icelandic women with traditional fish and cod liver oil consumption. Annals of Nutrition and Metabolism, 50(3):270–6.
  22. Smutna M, Kruzikova K, Marsalek P, Kopriva V in Svobodova Z. (2009) Fish oil and cod liver as safe and healthy food supplements. Neuroendocrinology Letters, 30(Suppl.1):156–62.