O tem, ali je meso rakotvorno in ali ga je sploh varno jesti

Mnogim ljudem se v grlu zatikajo grižljaji mesa, odkar je Svetovna zdravstvena organizacija kot mednarodni »čuvaj« zdravja konec leta 2015 v medije poslala svojo novo presojo, da meso povzroča raka. Nič novega, bi rekli, saj je medicinska srenja že desetletja prepričana, da prekomerno uživanje mesa povzroča vsaj raka na črevesju. Zdaj smo, če smo natančni, izvedeli, da so rakotvorni pravzaprav mesni izdelki, a mediji so podrobnosti večinoma preslišali in objavljali udarne naslove o rakotvornem mesu. Zanimivo je, da meso po uradni medicinski doktrini kljub takšnemu žongliranju ostaja»potreben sestavni del« zdrave prehrane ljudi.

Medicinska porota je o vplivu mesa za zdravje zasedala tudi pred skoraj sto leti. Sproti pozabljamo, kar odkrijemo.  (Foto: osebni arhiv)
Medicinska porota je o vplivu mesa za zdravje zasedala tudi pred skoraj sto leti. Sproti pozabljamo, kar odkrijemo. (Foto: osebni arhiv)

Ne znam si razložiti, zakaj so tako načitani strokovnjaki med ljudi spustili tako osupljivo sporočilo, za katerega je bilo vnaprej jasno, kako bo odzvanjalo: meso je rakotvorno, meso je rakotvorno… A ker je to že strateška dilema (o tem, kaj politiki svetovnega kova sploh želijo, da ljudje jemo in česa ne), ostanimo raje pri vsebini. Nastala je, kakopak, precejšnja panika. Ljudje namreč medicinski stroki večinoma še dokaj zaupajo. Večina se nas sicer zaveda, da je vrh medicinskih in političnih oblasti, ki nam govori, kaj bi morali in česa ne bi smeli jesti, že desetletja tesno povezan z interesi megalomanske prehranske industrije. Vemo tudi, da se znanost (prek denarja, ki se steka vanjo), politika in posel tesno prepletajo.»A morda je vse skupaj vseeno res?« se zmedeno vprašamo.

Porota je o mesu nekoč že zasedala

Mirno lahko zatrdimo, da so omenjeni izsledki, za katere pomenljivo pravijo, da so plod »najnovejših raziskav«, polresnica. Dovolj je, da problem hrane (ne le mesa) bežno pogledate skozi oči antropologov, ki prehranjevanje človeške vrste plodno raziskujejo vsaj dve stoletji, in ugotovili boste, da ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled.

Medicinska porota je o mesu zasedala denimo že pred skoraj 90 leti. Vmes je pozabila, kaj je odkrila.Tedaj so se spraševali: Je mogoče, da človek leto dni živi zgolj od mesa in ostane fizično in mentalno zdrav? Da bi dokazali, da to nikakor ni ne vzdržno ne zdravo, so ugledni zdravniki leta 1928 v znani bolnišnici Bellevuev New Yorku izvedli legendarni medicinski eksperiment. Ob katerem so se antropologi precej zabavali. In se, če so z zadevo seznanjeni, zabavajo še danes. V glavnih vlogah sta nastopila arktična raziskovalca, ki sta trdila, da je kaj takega seveda mogoče, saj sta to večkrat doživela. Vodja odprav na severni pol, antropolog Vilhjalmur Stefansson, ki je več let živel z Eskimi ob reki McKenzie, in njegov kolega Karsten Andersen, sta torej dovolila, da so ju za leto dni »zaprli« v prostore te bolnišnice, jima kot hrano pripravljali izključno meso, ju ves čas skrbno nadzorovali in jima jemali telesne tekočine, merili fizične znake ter zdravje organov. Bila sta povsem pomirjena, saj sta vedela, kaj pričakovati. Zahtevala sta le, da na krožniku redno dobivata tudi meso organov in dovolj maščob ter da se pri kuhanju ohranja rožnata sredica v mesu (s čimer meso ohranja vitamin C). Ne le, da sta gospoda eksperiment preživela in ob čudenju zdravniške ekipe nista zbolevala (razen, ko so jima eksperimentalno odvzeli maščobe; tedaj se je bolezen pojavila v nekaj dneh in ob vrnitvi maščob kmalu tudi odšla). Po letu dni popolnoma mesne prehrane sta bila povsem fit, njun holesterol ni bil moten, jetra ne zamaščena, črevesje ne deformirano ali rakavo, zaloge vitaminov in mineralov ne izčrpane. Andersen je dejal, da je vsaj tako zdrav kot pred začetkom eksperimenta, če ne krepkejši.

Antropologov eksperiment seveda ni presenetil, saj že dolgo poznajo ljudstva, ki so živela ali živijo od živalskih beljakovin in nasičenih maščob, ob zelo malo rastlinske hrane. Da ne gre za kakšne genetske, ampak okoljske prilagoditve, se izkaže, ko zdravje na t. i. adaptivni prehrani domačinov ohranjajo tudi priseljenci iz povsem drugačnega prehranskega okolja. To tudi ne velja le za polarni pas, pač pa v vseh kulturah in podnebjih. Ste že kdaj slišali za »epidemije« raka med pred-kolonialnimi afriškimi Masaji, mesojedimi plemeni Amerike, npr. indijanci Sioux, ali med Kozaki iz vhodnih step? Resnih dokazov, da je meso samo po sebi rakotvorno, pač ni, dokazuje antropologija. A to žal ne pomeni, da tudi problema ni.

Meso da ali ne, to je zavajajoča dilema

Problem je, da se je potrošniška družba strgala z vajeti. Ljudje drvijo v trgovine in mislijo, da je vse, kar je tam na prodaj kot hrana, res hrana. Večini te hrane bi morali reči prehranski analogi, nadomestki, kemična, poškodovana ali celo lažna hrana. Drugi problem je, da ljudje niso več hvaležni za hrano naravi, saj so zanjo vendar plačali tovarnam in trgovcem, in to z denarjem! Sodobni človek se posmehuje, ko Indijanci Sioux živali, ki jo uplenijo, in drevesu, ki ga posekajo, z obredom hvaležnosti odvzamejo bolečino. To se zdi danes nepotrebno. Posledice čutimo v zlorabljanju živali v industrijski prehranski reji.

Sodobno obsojanje leti seveda tudi v drugo smer – k ljudstvom, ki mesa ne jedo in dokazujejo, da za zdravje pravzaprav ni nujno potrebno. Mnogim Zahodnjakom je težko razumljivo, da so tudi ti ljudje prilagojeni na svoje okolje in da za razliko od sodobnega potrošnika dobro vedo, kako ravnati s hrano. Če mesa ne potrebujejo, potem ga ne potrebujejo. Imajo kakšno drugo hrano, od katere je odvisno njihovo dobro zdravje in preživetje. Ta hrana je zanje sveto darilo narave.

Kdaj zdravje propada, ob mesu ali brez mesa, torej sploh ni pravo vprašanje. Do izbruhov degenerativnih bolezni pride, ko hrana postane produkt korporacij in potrošna dobrina. Meso na policah trgovskih centrov je večinoma produkt industrijske reje, ki množično uporablja antibiotike, hormone in druga zdravila, tovarne pa mesu v predelavi dodajajo še številne kemične snovi, za kateri so korporacije z lobiranjem dosegle, da veljajo za»varne«, čeprav niso. Ugotovitev svetovne zdravstvene organizacije, da procesirani mesni izdelki povzročajo raka, je vsekakor pravilna. A ljudem bi morali jasno povedati, da to velja za industrijsko meso, kjer se (zakonsko dovoljeno!) uporabljajo snovi, ki jih v mesu nekoč ni bilo in jih tudi danes ne bi smelo biti.

»Pozabili« so nam povedati tudi, da je potencialno rakotvorna vsa procesirana industrijska hrana. Zakaj mislijo, da sterilno industrijsko mleko, prečiščeni industrijski sladkor in kruh z goro kemičnih dodatkov nimajo prav toliko opraviti z rakom kot procesirano industrijsko meso? In zakaj nam prehransko-zdravstvena oblast denimo ne svetuje, naj se lokalno povezujemo in podpiramo podeželske kmetije, samooskrbo, izmenjavo semen, pašno rejo, ekološko živinorejo in kmetijstvo? Mislite, da ima to morda kaj opraviti z interesi politike in korporacij?

 

Mojca Vozel

Objavljeno v časopisu Domovina, december 2015