Pred-industrijske družbe ob polnomastni hrani živalskega izvora nimajo ne povišanega holesterola ne težav z zdravjem. (Foto: Depositphotos)

V zapiskih iz zgodovine in literature o prehrani evropskih ljudstev ni težko razbrati, da so bili nekdanji ljudje častilci maščob. Maščobe so bile zanje kompliment za vsako jed, tudi kadar so živeli v izobilju, bile so luksuz, ki so ga v vsakem trenutku želeli imeti »na krožniku«. Tako ni bilo le v Evropi, ampak povsod po svetu, dokler niso evropska kolonialna osvajanja pred približno dvesto leti radikalno posegla v življenja teh pred-modernih ljudstev.

Židje in Egipčani, Inuiti in Indijanci, alpska in obmorska ljudstva, Aboridžini in prebivalci tihomorskih otokov, mesojeda in vegetarijanska Azija, povsod so imeli o maščobah odlično mnenje. Maščobe so bile vir zdravja, način preprečevanja bolezni in razvojnih deformacij, poslastica in dragocenost – tako rekoč»sveta hrana«. »Da so maščobe najboljša hrana izmed vse hrane, je univerzalno spoznanje človeštva v vseh deželah in podnebjih,« je sredi prejšnjega stoletja zapisal znani arktični raziskovalec in antropolog Vilhjalmur Stefansson.

V številnih antropoloških delih, ki pričajo o življenju na polih, pa tudi v tropih, Stefansson strokovni in znanstveni javnosti še danes nastavlja ogledalo, v katerem jasno vidimo zgrešenost mnogih sodobnih naukov. Zahodnjakom sploh ni jasno, da je mogoče živeti tudi le od mesa, če ob njem zaužijete dovolj maščob, in nikakor ne razumejo, da so tudi za vroče podnebje najboljše prav mastne reči, se je čudil antropolog. Nekoč mu je kolegica etnologinja zabrusila, da se moti. Trdila je, da ne drži, da zmorejo belci ostati popolnoma zdravi na domorodski prehrani vsakega ljudstva, ki živi od naravnega okolja in prehranskega znanja svoje kulture. »Ko sem raziskovala v Mehiki, sem poskusila več tednov jesti, kot jedo Mehičani, toda doživela sem polomijo,« je razložila. Stefansson pa jo je vprašal, ali ni imela težav z navajanjem na njihovo mastno hrano. »Seveda,« je odgovorila, »jedla sem natanko to, kar izvorno jedo Mehičani, a potrudila sem se in hrano pripravljala okusno, maščobe pa sem izpustila!« Nato je brez konca opisovala svoje zdravstvene težave, ki kažejo na tipično pomanjkanje maščob: nenehna lakota, nepopisljivo nelagodje, pomanjkanje energije, razširjen želodec idr..

Zahodnjake je od nekdaj fascinirala prehrana Masajev, fizično zelo dobro razvitega ljudstva v današnji Keniji, katerega glavna hrana soživalsko mleko, meso in kri. Kako neki so ti ljudje tako visoki, vitki, močni in zdravi ob vseh teh nasičenih maščobah? Preučevali so zdravje nosečih in nenosečih Masajk in odkrili, da ob visoko-maščobni hrani živalskega izvora nimajo ne povišanega holesterola ne težav z zdravjem. Po ta spoznanja raziskovalcem ne bi bilo treba v Afriko, kajti podobno sliko imamo marsikje v Evropi. Zgodovinska prehrana Francije s polnomastnimi siri, gosjimi jetrci in obilico živalskih maščob se kiti z eno najugodnejših statistik glede bolezni srca in ožilja. Podobno je v Grčiji, kjer le v sanjah nekaterih zahodnih raziskovalcev ljudje živijo od zelenjave in olivnega olja, dejansko pa je v njihovi (v veliki meri mesni in mlečni prehrani) tudi obilo nasičenih maščob.

Nato se je v prehrano Evrope in sveta prek kolonialnih osvajanj priplazil sladkor. Še pred dvesto leti je bila njegova uporaba zanemarljivo majhna. Sladkor so prodajali v lekarnah in v majhnih odmerkih so ga imeli na voljo večinoma le bogati. Sladkorno pustošenje se je začelo z vzponom prehranske industrije. Industrijska hrana nenadoma postane kraljica družinske mize, sladkor postane hrana, maščobe in holesterol pa (zaradi nekaj zmotnih in napačno interpretiranih študij) najbolj osovražena snov, ki jo je mogoče jesti. To je začetek »epidemije« sodobnih civilizacijskih bolezni.

Razmah degenerativnih bolezni, ki jih povzroča prehrana, je v 30. letih minulega stoletja natančno opisal že zobozdravnik in raziskovalec Weston Price. Prepotoval je vse celine in popisal zdravje 14 ljudstev, ki še niso stopila v stik s civilizacijo ali pa so imela le minimalne povezave. Kaj so jedli ljudje v teh izoliranih skupinah, da so ohranjali tako dobro zdravje, brez sodobnih bolezni, se je spraševal. Najraje so imelisurovo maslo, ribja olja, ribe, školjke, morske alge, mleko, meso organov, jajca, kokosove orehe in njihovo maščobo ter drugo hrano, bogato z maščobami, maščobno-topnimi vitamini (A, D, E in K) in omega 3 maščobnimi kislinami. Opazile je, da so tudi ta ljudstva sčasoma opuščala specifično kulturno znanje o prehrani in zdravju in prevzemala prehrano belcev, spremembi pa so takoj sledile tudi »bolezni belih ljudi«.

Katero prehrano belcev imamo v mislih? To vendar, ki jo vsak dan najdemo na policah sodobnih trgovin: sladkor, bela (prečiščena) moka, marmelade in drugo procesirano sadje, konzervirana zelenjava, pasterizirano in sterilizirano mleko, peciva iz bele moke in sladkorja, drugi rafinirani žitni izdelki, margarine in segreta (rafinirana) rastlinska olja. Številne študije danes potrjujejo, da je prav ta hrana vzrok za pojav diabetesa, debelosti, hormonskih motenj in srčno-žilnih bolezni, povzroča lahko tudi prepočasno rast otrok, rahitis in deformacije kosti, nepravilen razvoj zobnega loka in stalno prisotnost kariesa (ki ga stara ljudstva kljub pomanjkljivi higieni zob skorajda ne poznajo).

Zakaj sodobna družba sprejema zgodnje umikanje maščobno bogatega materinega mleka in hranjenje otrok s škatlami procesiranih žitnih kosmičev iz tovarn? Naravne in neprocesirane maščobe so ključ za razvoj otrokovih možganov, tako nasičene kot nenasičene. Naravne maščobe gradijo telo, varujejo črevesno sluznico in imunski sistem, negujejo sklepe, podpirajo čistilne procese ob bolezni. Številni starejši ljudje trpijo za artritisom, ki je posledica sladkorno-žitne prehrane, revne z naravnimi maščobami. Bolnikom z gripo bi denimo morali povedati, da je najboljše zdravilo in preventiva hrana, bogata z vitaminom D. Obilje vitamina D je v nepredelanih maščobah živalskega izvora, ki jih dobimo iz morske hrane ali pašne reje. Nenehna lakota, hlastanje po sladkem, motne spanja, slabo delovanje imunskega sistema, težave s plodnostjo in hormonska neravnovesja, vse to je v znatni meri posledica paranoje pred maščobami, uživanja industrijskih maščob, znatnih količin sladkorja in druge procesirane žitne hrane. Naravne maščobe nas nasitijo in pomirjajo, preprečujejo napade lakote, čistijo in zdravijo.

Največji paradoks sodobne družbe pa je zmota, da so maščobe vzrok za debelost. Debeli otroci in odrasli imajo na jedilniku preveč procesiranega sladkorja in industrijskih pijač ali pa redno uživajo prečiščene žitne in škrobne jedi. Neredki se v dobri veri izogibajo vsakršnih maščob in svojo težavo še poslabšujejo. Prehranska zgodovina bo čas minulega stoletja in dobo potrošniškega kapitalizma brez dvoma zabeležila kot edino obdobje, v katerem je človek pozabil skoraj vse, kar bi se moral od svojih prednikov naučiti o pomenu maščob za lastno zdravje.

Mojca Vozel

Objavljeno v časopisu Domovina, april 2014