Politično nekorektne in zanemarjene prehranske študije dr. Westona Pricea

Avtor: Stephen Byrnes, nutricionist in naturopatski zdravnik

Moderni človek ne ve več, kaj jesti, da bo zdrav, zanaša se na zdravila, a je kljub temu povsem zdelan. (Foto: Depositphotos)

Bolj kot se stvari spreminjajo, bolj se zdi, da ostajajo enake. Od prihoda antibiotikov v 30. letih prejšnjega stoletja se moderna medicina ponaša s skorajšnjim izkoreninjenjem mnogih smrtonosnih bolezni: tuberkuloze, otroške paralize, davice, če omenimo le nekatere. Ima zdravilo in diagnostični test tako rekoč za vse in zaradi razvoja farmakološke tehnologije se je pri ljudeh utrdilo vsesplošno strahospoštovanje do zdravnikov in medicinske stroke.

Žal smo ob vsem tem moderni ljudje povsem zdelani. Vzemite tipično osebo, ki pride k meni na naturopatsko svetovanje. Vedno odpre pogovor tako, da reče: »Tu sem samo zaradi previdnosti. V resnici sem še kar zdrav – no, imam nekaj manjših težav, pri katerih mi moj zdravnik nekako ne more pomagati, pa sem pomislil, da bi poskusil še tole.« Ko se poglobim v zgodovino njegovih zdravstvenih stanj, odkrijem preobilje težav, ob katerih bi to osebo le stežka opredelili kot »še kar zdravo«.

Temu možu, recimo mu Jože, so pri sedmih letih po resnih in ponavljajočih se okužbah grla odstranili mandlje. Kot otrok je trpel za kroničnim vnetjem ušes, ki so jih zdravili z antibiotiki. Jože je lani moral po očala, saj mu vid zaznavno peša. Zdravili so mu tri koreninske kanale, v šestih zobeh pa je v zadnjih osmih letih potreboval zalivke. Trpi tudi zaradi utrujenosti in napadov depresije – te težave vedno pripiše staranju in stresu v službi. Jože mi pove tudi o kroničnih prebavnih težavah in plinih, za kar mu je zdravnik predpisal močan nevtralizator. V preteklosti je imel tudi čire. Približno enkrat na dva tedna mora vzeti odvajalo zaradi zaprtosti. Nerad, s tihim glasom in povešenimi očmi mi zaupa, da ima zadnje čase težave s spolnostjo, kajti redno ne more imeti zadovoljujočega spolnega odnosa. Razmišlja o viagri, tistem novem zdravilu za moško impotenco. Na koncu mi pokaže ekcem na nogi: »Vse sem že poskusil! Nikakor noče stran!«

Z radovednostjo vprašam Jožeta o njegovi družini. Pripoveduje mi o starejši sestri, ki je pred tremi leti umrla za rakom dojke, stara je bila 47 let. Očeta je kap pred desetletjem in materi so pravkar diagnosticirali Alzheimerjevo bolezen. Jožetova žena je oba otroka rodila s carskim rezom in je zdaj nekoliko pretežka. Tudi ona ima ekcem. Sin že od otroštva trpi za astmo ter motnjami pozornosti in vedenja. Jože mi zagotovi, da je njegov sin v resnici precej pameten fant, a se kar ne more osredotočiti, da bi dobival dobre ocene. Pri štirinajstih letih bo dobil zobni aparat. Hči je na pogled prijetna devetletnica, ki prav tako nosi zobni aparat, številne zobe pa ji, enako kot bratu, ogroža gniloba. Dekle trpi tudi za sinovitisom, boleznijo vnetih sklepov, ki jo je povzročila kronična bakterijska okužba – nenehno jemlje antibiotike.

Ne, ne pretiravam. Mnogi bralci boste morda šokirani, zdelo se vam bo, kot da berete nekaj zelo podobnega zdravstveni zgodovini svoje družine. Žal vsi poznamo ljudi v podobni situaciji, tudi če z nami ni tako. Težava je, da smo, tako kot Jože, pripravljeni ta stanja sprejeti kot normalna in kot del vsakdanjega življenja. Pozabljamo, da je za človeka naravno stanje ravnotežja in zdravja – tako je predvidel naš Stvarnik.

Dr. Weston Price je ugledni zasebni zobozdravnik in predavatelj iz Clevelanda, ki se je v svetovno prehransko dediščino zapisal z osupljivimi deli o tem, kaj človeka vodi k zdravju.
Ob vstopu v 21. stoletje bi nam moralo biti boleče jasno: 20. stoletje izzveneva v naraščajočih zvokih bolezni. Kljub našemu osupljivemu znanstvenemu napredku – televiziji, filmu, raketoplanu, sprehodu po mesecu itd. – ko gre za kronične bolezni, nismo prišli nikamor. Zdravniki se zakrčijo in kar ždijo, ko pride v ordinacijo pacient z artritisom. Enako velja za ljudi, prizadete zaradi Alzheimerjeve, Parkinsonove bolezni, raka, lupusa, multiple skleroze in aidsa: medicinska znanost z vso svojo tehnološko čudodelnostjo (in domišljavim ponosom) ne pozna NOBENIH učinkovitih zdravljenj ali zdravil za katerokoli od teh bolezni. In število teh bolnikov dalje narašča. Pri srčno-žilnih obolenjih, na primer, bodo zdravniki morda trdili, da so znižali stopnjo umrljivosti zaradi srčnega napada. Tveganje in pojavnost srečno-žilnih bolezni pa temu navkljub samo raste in se poslabšuje. Kljub vsiljevanju diet z malo maščobami in malo holesterola, zdravilom za redčenje krvi, poli-nenasičenim oljem in štetju kalorij, 20. stoletje ni zmanjšalo deleža srčno-žilnih bolezni niti za mišjo dlako

Razmere v 30. letih 20. stoletja niso bile tako kritične, a so se že tedaj toliko poslabševale, da je človek to lahko opazil. Dr. Weston Price iz Clevelanda v ameriški zvezni državi Ohio je bil zasebni zobozdravnik z resnično slavno in ugledno kariero. Na tisoče mladih je v zobozdravstvenih šolah učil znanosti, bil je avtor vrste tehničnih člankov in knjig ter vodja neverjetne raziskave o vplivu zdravljenja koreninskih kanalov na razvoj različnih bolezni. (kogar zanima več o tem področju njegovega dela, se lahko obrne na spletno stran Price-Pottenger Nutrition Foundation). Čeprav so Priceova dela osupljiva, so večinoma pozabljena, kar je žalostno, kajti ta dela so pravi zaklad prehranskih informacij, ki bi lahko sodobnega človeka vodil na poti k boljšemu zdravju in vitalnosti, stran od šibe božje kroničnih bolezni.

Prehranske študije dr. Pricea

Price je opazil, da njegovi pacienti trpijo za čedalje več kroničnimi in degenerativnimi obolenji. Pri svojih mlajših pacientih je opazil tudi čedalje pogostejše pojavljanje deformiranih zobnih lokov, krivih zob in zobne gnilobe. Vsekakor ga je skrbelo, kajti še pred desetimi, petnajstimi leti se to ni dogajalo. Zakaj se je torej dogajalo zdaj? Price je opazil tudi močno povezanost med zdravjem zob in fizičnim zdravjem človeka: usta, polna prizadetih zob so se ujemala s telesi, polnimi bolezni, ali s splošno oslabelostjo in nagnjenostjo k boleznim. V Priceovem času je bila glavna nalezljiva bolezen tuberkuloza, imenovali so jo bela kuga. Ugotovil je, da zanjo čedalje pogosteje obolevajo otroci, in to tisti, s črvivimi zobmi.

Dr. Price je slišal govorice o prvotnih kulturah, kjer so tako imenovani »primitivni ljudje« živeli srečno življenje brez bolezni. Domislil se je, zakaj ne bi poiskal teh ljudi in raziskal, prvič, ali so res zdravi in ali vse to drži, in drugič, zakaj ne bi ugotovil, kaj počno, da ne zbolevajo. Ker je bil premožen, sta začela z ženo potovati po vsem svetu, v odročne kraje. Posebej sta iskala zdrava ljudstva, ki se jih ni dotaknila civilizacija – v tedanjem času so take skupine ljudi še obstajale.

Priceovo delo je na tej točki pogosto predmet kritike, češ da je pristransko. Kritiki trdijo, da je Price preprosto ignoriral tiste domačine, ki niso bili zdravi, zato naj bi bili podatki in zaključki o primitivnih načinih prehranjevanja neutemeljeni. Ti kritiki so spregledali bistvo in namen njegovega dela. Preučevanje bolnih ljudi ga ni zanimalo, teh je videl dovolj v Ameriki. Hotel je najti ZDRAVE ljudi, odkriti, zakaj so zdravi in ali se med njimi ponavljajo kakšni vzorci. V devetih letih potovanj je seveda naletel na skupine domorodcev, ki so imeli zaradi različnih vzrokov zdravstvene težave. Te skupine je popisal in ugotavljal, kaj bi bil lahko vir njihovih težav, nato pa je šel dalje. Bolni ljudje ga niso zanimali. Pogosto je ugotovil, da so težave z zdravjem povzročili pomanjkanje hrane (posebej živalske) in suše, torej vzroki, s katerimi se morajo ljudje, ki se preživljajo na svoji zemlji, od časa do časa soočiti, ali stik z evropsko civilizacijo.

Domorodna ljudstva, ki jih je obiskal Price, so bila zavidljivega zdravja, v povprečju z manj kot odstotkom propadajočih zob, čeprav nihče od njih ni nikoli uporabil zobne ščetke.

Priceova sta prepotovala skoraj ves svet. Bila sta v izoliranih vaseh švicarskih Alp, na mrzlih in viharnih otokih ob obali Škotske, v višavah Andov v Peruju, v več predelih Afrike, na otokih Polinezije, v Avstraliji in na Novi Zelandiji, v gozdovih severne Kanade in v arktičnem krogu. Skupno sta obiskala štirinajst skupin domorodnih ljudstev.

Ko si je v najrazličnejših krajih pridobil zaupanje vaških starešin, je Price storil, kar se mu je zelo naravno: ljudem je preštel luknje v zobeh in jih fizično pregledal. Zamislite si, kako je bil presenečen, ko je pri ljudeh, ki jih je obiskal, v povprečju odkril manj kot en odstotek propadajočih zob! Ugotovil je tudi, da so bili zobje pri teh ljudeh idealno ravni in beli, ljudje so imeli široke zobne loke in dobro izoblikovane obrazne značilnosti. In nekaj je bilo še bolj osupljivo: nobeno od ljudstev, ki jih Price preučil, ni prakticiralo nikakršne zobne higiene. Nihče od teh ljudi nikoli ni uporabil zobne ščetke! Ko je na primer obiskal svojo prvo skupino ljudi, izolirane prebivalce gorske vasice v Švici, je takoj opazil, da so imeli otroci zobe prekrite s tankim filmom zelene sluzi, toda bilo ni nobenih znakov kariesa. Kakšna razlika je bila to v primerjavi z otroci v državi Ohio!

Dr. Price je opazil, da so bili – poleg zdravih zob in dlesni – ti ljudje krepki in močni, kljub včasih težkim življenjskim razmeram, ki so jih morali prestajati. Eskimke, na primer, so brez posebnih težav rojevale enega zdravega otroka za drugim. Čeprav so švicarski otroci bosi skakali po mrzlih potočkih, med njimi kljub izpostavljenosti povzročitelju ni bilo enega samega primera tuberkuloze. Za razliko od tega, kar je videl v Ameriki, na splošno ni našel pojavljanja bolezni, ki pestijo nas, moderne ljudi, opremljene s tehnologijo stiskanja smeti in mobilnimi telefoni. Ni našel raka, srčnih bolezni, diabetesa, hemeroidov, multiple skleroze, Parkinsonove, Alzheimerjeve bolezni, osteoporoze, sindroma kronične živčne izčrpanosti itd..

Dr. Price je odkril še eno vrlino zdravih »primitivnih ljudstev«: Bili so srečni. Čeprav depresija v njegovem času ni bila velik problem, je do danes to vsekakor postala. Vprašajte kateregakoli psihiatra. Čeprav so se domačini včasih borili s sosednjimi plemeni, so bili znotraj svoje skupine veseli in optimistični, od čustvenih vrtincev so si hitro opomogli. Ti ljudje niso potrebovali antidepresivov.

Da ne bi kdo mislil, da si je dr. Price vse to izmislil, je na potovanja vzel seboj en sam moderen izum, s katerim je za vedno dokumentiral svoje raziskovanje in svoje osupljive zaključke: fotoaparat. Z ženo sta posnela 18.000 fotografij. Mnoge so zajete v njegovi mojstrovini, delu Prehrana in fizično propadanje telesa (Nutrition and Physical Degeneration; dosegljivo je na spletni strani www.ppnf.org, ki smo jo že omenili). Slike kažejo domačine iz vseh predelov sveta s širokimi nasmehi in bleščeče zdravimi in ravnimi zobmi.

Kaj so ljudje jedli

Zakonca Price sta posnela 18.000 fotografij; mnoge so zajete v mojstrskem delu Nutrition and Physical Degeneration (Prehrana in fizično propadanje telesa).

Poleg tega, da je pregledoval zdravje domačinov, je dr. Price zbral tudi veliko pomembnih podatkov o njihovih prepoznavnih kulturah in običajih in ti opisi zapolnjujejo veliko strani njegove knjige. Zelo pozorno je opazoval, kaj ta ljudstva jedo, saj je sumil, da je ključ do dobrega zdravja in zdravega zobovja v kakovostni hrani. Presenetilo ga je, ko je ugotovil, da so različna ljudstva uživala zelo različno hrano, odvisno od tega, kje so živela. Švicarji iz visokogorskih vasi so, na primer, živeli predvsem od nepasteriziranih in fermentiranih mlečnih izdelkov, predvsem od masla in sira. Tudi rž je bila sestavni del njihove prehrane. Občasno so jedli meso (govedino), ko so se krave v čredi postarale. V prehrano so vključevali manjše količine kostnih juh, zelenjave in jagodičevja. Na tistih alpskih višinah veliko vegetacije ni bilo na razpolago. Vaščani so v kratkem poletju pojedli, kolikor so lahko, nekaj pa vložili za zimo. Glavna hrana so bili tako ves čas polnomastni siri, maslo in rženi kruh.

Galski (keltski) ribiči z Zunanjih Hebridov, otokov ob severozahodni obali Škotske, niso uživali mleka ali mlečnih izdelkov, toda vsak dan so dobili svojo porcijo polenovk in drugih severnomorskih rib in morskih živali, posebej školjk (ko je bila sezona). Edino žito, ki je uspevalo na tej revni zemlji, je bil oves. V njihovi prehrani je oves zasedal zelo velik delež. Tradicionalna jed, zelo pomembna za rast otrok in za nosečnice, je bila glava polenovke, nadevana z ovsom in zmletimi ribjimi jetri. Zaradi zelo neprijaznega podnebja sta bila tudi v tem delu sveta sadje in zelenjava pičla. Price je zabeležil, da se je mlada deklica, ki so ji ponudili jabolko, nadvse začudila: nikoli je še ni videla!

Eskimi oz. Inuiti so imeli prehrano skoraj stoodstotno sestavljeno iz živil živalskega izvora, z velikimi količinami rib. Mrož in tjulenj ter drugi morski sesalci so bili sestavni del jedilnika. Kitovo maščobo so zaužili z užitkom. Čeprav so v kratkem poletju nabirali oreščke, jagodičevje in nekatere trave, je bila njihova prehrana v bistvu v celoti mesna z maščobami. Price je zabeležil, da so Inuiti običajno fermentirali (starali) meso, preden so ga zaužili. To pomeni, da so ga zakopali in pustili, da se je nekoliko pokvarilo (gnilo), nato pa so ga zaužili. Jedli so tudi delno prebavljeno zelenje iz želodca in črevesja severnega jelena, potem ko so ga ulovili in odprli.

Maori z Nove Zelandije in drugi otočani Južnega morja so uživali morsko hrano vseh vrst – ribe, morske pse, hobotnice, morske črve, školjke – skupaj z mastno svinjino in množico rastlin, vključno s kokosovimi orehi in sadjem.

Afriški živinorejci, na primer Masaji, niso zaužili skoraj nobene rastlinske hrane, jedli so le govedino, meso organov, pili surovo mleko, pa tudi kri, ki so jo v manjših količinah puščali svojim živalim, predvsem v času suše.

Pleme Dinka v Sudanu – zanje je Price trdil, da so najbolj zdravi od vseh afriških plemen, ki jih je preučeval – je jedlo kombinacijo fermentiranih polnozrnatih žit skupaj z ribami, zraven pa še manjše količine rdečega mesa, zelenjave in sadja. Pleme Bantu – najmanj trdnega zdravja od plemen, ki jih je preučeval – je bilo predvsem poljedelsko. Prehrana teh ljudi je vsebovala predvsem fižol, buče, koruzo, proso, zelenjavo in sadje ter manjše količine mleka in mesa. Price nikoli ni našel povsem vegetarijanske kulture. Sodobne antropološke študije to potrjujejo: Vse kulture in ljudstva kažejo preferenco do hrane živalskega izvora in živalskih maščob (Abrams: The Preference for Animal Protein and Fat: A Cross-Cultural Survey).

Lovsko-nabiralska ljudstva v severni Kanadi, na močvirnatih predelih Floride, ob Amazonki in v Avstraliji, so za prehrano lovila divjačino vseh vrst, posebej so cenila meso organov, uživala pa so tudi raznovrstna žita, stročnice, gomolje, zelenjavo in sadje, kadar je bilo na razpolago

Price je zapisal, da so vsa ljudstva razen Inuitov uživala tudi žuželke in njihove ličinke. Seveda so v bolj tropskih predelih žuželke pomenile večji sestavni del diete kot drugod. Zabeležil je: Domačini v Afriki vedo, da so določene žuželke v določenih letnih časih zelo bogate s posebnimi prehranskimi sestavinami, zato so njihova jajčeca cenjena hrana. Muho, ki se v izjemnem številu zarodi in izleže ob Viktorijskem jezeru, so nabirali in uporabili svežo ali jo posušili in shranili. Uporabljali so tudi jajčeca mravelj in mravlje. Čebele, ose, kačje pastirje, hrošče, čričke, škržate, vešče in termite so predvsem v Afriki uživali kot priboljšek.

Zdrava pred-moderna ljudstva so vsak dan uživala naravno, na zraku fermentirano hrano, na primer kultivirano maslo, jogurt, fermentirane žitne napitke, fermentirane ribe in podobno. (Foto: Depositphotos)

Price je zapisal, da so vsa ljudstva vsak dan uživala fermentirano hrano. Kultivirano maslo, jogurt, fermentirani žitni napitki, domače proseno pivo iz Afrike ali fermentirane ribe pri Inuitih, vse to je bilo zelo pomemben del naravnih prvobitnih diet.

Zanimivo je, da so bila vsa prvobitna ljudstva, ki jih je preučeval Price, pripravljena vložiti veliko napora, da so pridobila morsko hrano, predvsem ribja jajčeca, ki so jih uporabljala predvsem za otroke in kot prehrano bodočih mater v obdobju pred načrtovano nosečnostjo – vedela so, da je ta hrana izjemnega pomena za razvoj in zdravje otrok. Tudi ljudstva, ki so prebivala v gorah, so denimo dvakrat na leto potovala proti morju in se vrnila z morskimi travami, ribjimi jajčeci in posušenimi ribami. Raki, bogati tako s holesterolom kot vitaminom D, so bili običajna in pomembna hrana v mnogih deželah, od Afrike do Orienta.

Ena glavnih značilnosti prvinskih diet starih ljudstev, živečih zunaj naše moderne civilizacije, je bila, da so jedli hrano zelo bogato z maščobami, posebej živalskimi. Ne glede na to, od kod so jo dobivali – od žuželk, iz jajc, rib, divjadi ali iz mesa in mleka domačih živali – so ljudje vedno zelo dobro vedeli, da bodo zboleli, če ne bodo zaužili dovolj maščob. To spoznanje so v moderni svet prinesli tudi drugi raziskovalci, ne le dr. Price. Tako je na primer antropolog Vilhjalmur Stefansson, ki je leta živel med Inuiti in Indijanci severne Kanade, v svojih zapiskih posebej poudaril, da so Indijanci lovili predvsem starejše samce severnega jelena, ker so tako dobili več kot 20-kilogramski kos hrbtnega maščevja. Ko takih živali ni bilo mogoče uloviti in so bili Indijanci prisiljeni živeti od lova zajcev, ki je žival z izjemno malo maščevja, so se že po kakšnem tednu take hrane med njimi pojavile lakota, driske in bolezni. Človeško telo potrebuje nasičene maščobe, da bi lahko vsrkalo in uporabilo beljakovine, nasičena živalska maščoba pa vsebuje tudi obilje v maščobah topnih vitaminov ter koristne maščobne kisline s protimikrobnim delovanjem.

Seveda je bila hrana, o kateri piše Price, naravna in neprocesirana. Ni vsebovala konzervansov, aditivov, barvil. Tej hrani se ni dodajal sladkor; ko so bila na razpolago, so se seveda uporabljala naravna sladila, predvsem med in javorjev sirup. Ta hrana ni vsebovala bele moke in ti ljudje niso jedli konzervirane hrane. Njihovo mleko in mlečni izdelki niso bili pasterizirani, homogenizirani ali posneti. Živali in rastline, ki so jih uporabljali za prehrano, so se pasle in rasle na zemlji, ki ni bila onesnažena s pesticidi, brez uporabe rastnih hormonov in antibiotikov. Skratka, ti ljudje so vedno jedli organsko pridelano hrano.

Kaj so pokazali vzorci hrane

Pred-moderni ljudje so nadvse cenili maščobe, posebej živalske, dobro so vedeli, da bodo ob premalo maščobah zboleli. Price je kot najdragocenejšo med njimi odkril maslo. (Foto: Depositphotos)

Dr. Price si je zelo želel analizirati vzorce hrane, ki so jih jedla »primitivna ljudstva« in so mu jih pripravila za popotnico. Pozorno je zbiral in shranil vzorce vseh vrste hrane. Njegova glavna ugotovitev je bila, da je prehrana teh ljudi vsebovala kar desetkrat večjo količino vitaminov, topnih v maščobah, (to so A, D, K in E) in vsaj štirikrat več kalcija, drugih mineralov in v vodi topnih vitaminov glede na Zahodno dieto tistega časa. Nič čudnega ni, da so bili ti ljudje tako zdravi!

Druga pomembna ugotovitev je, da so bile prvinske diete izjemno bogate z encimi, saj so vsebovale veliko surove hrane in fermentiranih živil (vključno s surovo in fermentirano, torej bakterijsko pred-predelano živalsko hrano). Encimi so ključni pri uspešni prebavi hrane in pomagajo pri prebavljanju kuhane hrane.

Tretjič, Price je opazil, da so imela ta ljudstva prav posebno nagnjenje do hrane, bogate z vitamini, topnimi v maščobah. Z analizami in opazovanjem je ugotovil, da je imelo pri tem zelo posebno mesto v človeški prehrani maslo, izdelano iz mleka krav, ki so se pasle na prostem. Ko je analiziral vzorce masla, je odkril, da so bili posebej bogati z vitamini in minerali – to maslo je ocenil kot vrhunsko in glavno živilo za človekovo zdravje. Z vitamini, topnimi v maščobah, so bogata tudi druga živila živalskega izvora, na primer smetana, svinjska mast, loj, meso organov.

Naj razpršimo zakoreninjeni mit o »primitivnih ljudstvih«: ne drži, da niso živeli dolgo. Price je posnel številne fotografije zdravih »primitivnih ljudi« z glavami polnimi sivih las. Čeprav ni mogel točno vedeti, koliko so stari, saj morda niso šteli časa tako, kot ga po koledarju štejemo mi, so bili videti stari precej prek 60 let. Aboridžini so imeli na primer posebna združenja ostarelih. Če med njimi ne bi bilo starih ljudi, gotovo ne bi imeli potrebe po čem takem. Stefansson je o dolgoživosti poročal tudi med Inuiti. Res je, da so bile stopnje umrljivosti v mladih letih pri nekaterih ljudstvih višje, večinoma pa je bilo to povezano z nevarnim načinom življenja, ki so ga živeli, ne s hrano. Ko na primer živiš v arktičnem pasu, nate nenehno prežijo polarni medvedi, naplavine ledu, napadalni morski levi, in to lahko pomeni prezgoden konec življenja.

Še ena napačna predstava iz modernega sveta pravi, da so primitivna tradicionalna ljudstva z dietami, ki so vsebovale veliko mesa in maščob, trpela za najrazličnejšimi degenerativnimi boleznimi, posebej za osteoporozo in boleznimi srca. Če kdo, je Weston Price, najodličneje dokazal, z besedo in fotografijo, da je resnica povsem nasprotna. Kljub znanstvenim poskusom v minulih desetletjih, s katerimi so skušali dokazati visoko stopnjo osteoporoze med Inuiti kot posledico visoko-beljakovinske prehrane, to znanstvenikom ni uspelo. Doktorici Herta Spencer in Lois Kramer sta dokazali, da je teorija o izgubi kalcija zaradi vnosa preveč beljakovin neumnost. Za študije, ki so uspele najti določene povezave, se je izkazalo, da niso bile opravljene med Inuiti, ki so se držali svoje tradicionalne diete, pač pa med moderniziranimi Inuiti, ki so prevzeli sodobne prehranske prakse Zahoda, z njimi pa tudi alkohol. Alkoholizem je ključni dejavnik izgubljanja kostne gostote. Prav gotovo bi dr. Price pred osmimi desetletji tovrstne težave Inuitov opazil, če bi obstajale, saj je še posebej preiskoval zdravje zob teh ljudi, zobje pa so sestavljeni iz kalcija. Nič takega ni opazil. Ko je bil Price v Švici, je z dovoljenjem izkopal nekaj posmrtnih ostankov vaščanov: Kosti so bile trdne in močne. V svoji knjigi je objavil fotografije teh kosti (in lobanj, ki kažejo popolnoma zdrave zobe, brez vsakršnih znakov propadanja). Prav tako ni našel dokazov, da bi vsa ta ljudstva kazala znake kakršnihkoli degenerativnih bolezni, in tudi ne obolenj srca.

Ne želimo zatrjevati, da domačini v izoliranih okoljih niso imeli prav nobenih težav, kajti to preprosto ne bi bilo res. Price se je od njih namreč naučil tudi, kako so izdelovali naravna zdravila za manjše bolezenske težave, na primer za glavobole, prehlade, celjenje ran in opeklin. A ko je šlo za degenerativne bolezni, torej znake propadanja telesa, ni našel ničesar.

Vse njegovo raziskovanje vodi v isto smer: Razkriva učinke moderne prehrane civiliziranega sveta, ki ga je ta imela na domačine v prej izoliranem svetu. Kaj se je zgodilo z njimi, ko so prišli v stik z moderno hrano belih ljudi, kakršno uživamo v našem okolju še danes?

Korenine bolezni

Priceova legendarna knjiga z besedo in fotografijo v bolečih podrobnostih opiše, kaj se neizbežno zgodi s pred-modernimi ljudstvi, ko prehranske vzorce prednikov zamenjajo za hrano modernega civiliziranega človeka.

Ko je dr. Price obiskoval najrazličnejše družbene skupine, ki jih še ni dosegla moderna civilizacija, je spoznal, da ne bo dolgo tako. Evropejci so namreč v njegovem času, prvi polovici 20. stoletja, začeli intenzivno graditi prometne poti na območja, kjer so živela izolirana ljudstva. Prav zato, ker se je to dogajalo, je imel lepo priložnost primerjati domačine s kolonialisti, ki so živeli bodisi skupaj z njimi bodisi blizu. Med kolonialisti je našel natanko to, kar je pričakoval: propadanje zobovja in bolezni, ki so kazale na propadanje telesa.

Priceovo legendarno pričevanje, knjiga Prehrana in fizično propadanje telesa (Nutrition and Physical Degeneration), ljudem, ki jo preberejo, pogosto spremeni življenje. Ne samo zato, ker z besedo in fotografijo prikaže, kako so videti zdravi ljudje, kako se počutijo in kaj jedo, ampak ker v bolečih podrobnostih opiše tudi, kaj se s temi ljudi neizbežno zgodi, ko opustijo naravne tradicionalne vzorce prehranjevanja in prevzamejo hrano, ki jo je moderni civilizirani človek. Fotografije, posnete tako med domačini kot kolonialisti, ki so se prehranjevali s hrano, kakršni je Price prezirljivo pravil »deplasirana hrana sodobne trgovine«, so grozljive in v popolnem nasprotju s podobami smejočih se domorodcev, ki jih postavi obnje. Sally Fallon, avtorica številnih prehranskih člankov in knjige Nurishing Traditions ter ustanoviteljica še ene fundacije Westona Pricea (Weston Price Nutrition Foundation), je v pojasnilo zapisala:

»Njegove fotografije so ujele trpljenje, ki so jih povzročila ta deplasirana živila – večinoma kažejo grdo razširjeno zobno gnilobo. Še bolj zaskrbljujoče je, da kažejo tudi spremembe v razvoju obraza, ki jih je povzročila modernizacija. Starši, ki so spremenili svojo prehrano, so na svet spravili otroke, ki niso več kazali rodovnih telesnih vzorcev. Obrazi otrok so se zožili, zobje so postali natlačeni, nosnici priščipnjeni. Ti obrazi ne izžarevajo več optimizma, tako kot obrazi njihovih zdravih prednikov. Fotografije, ki jih je posnel dr. Weston Price, nazorno prikazujejo, da »deplasirana hrana sodobne trgovine« ne omogoča zaužitja zadostnih količin hranil, ob katerih bi telo lahko doseglo svoj polni genetski potencial – ne omogoča niti popolnega razvoja kosti v telesu in glavi niti popolnega izraženja najrazličnejših telesnih sistemov, ki človeku omogočajo optimalno funkcioniranje, t.j. imunskega sistema, živčnega sistema, prebave in razmnoževanja.« (Nasty, Brutish, and Short? 8)

In katera hrana, ki so jo ti nesrečni ljudje zaužili, je bila kriva? Ta vendar, ki jo vsak dan najdemo na policah naših trgovin: sladkor, bela moka, marmelade, piškoti, kondenzirano mleko, konzervirana zelenjava, pecivo, rafinirani žitni izdelki, margarine in rastlinska olja.

Katera hrana je vzrok propadanja telesa? Ta vendar, ki jo vsak dan najdemo na policah trgovin: sladkor, bela moka, marmelade, piškoti, procesirano mleko, konzervirana zelenjava, pecivo, rafinirani žitni izdelki, margarine in rastlinska olja. (Foto: Depositphotos)

Price je na več mestih navedel, da se je tam, kjer so tradicionalna živila zamenjali za moderna, povišala stopnja samomorilnosti zaradi hudih bolečin ob razpadanju zob. Večina ljudi tudi danes dobro ve, kakšno trpljenje lahko povzroča zobobol. Ker ljudje niso imeli zdravil, da bi si bolečino omilili, in ne zobozdravnika, da bi jim popravil ali izdrl umirajoči zob, je bil samomor pogosto edini izhod iz trpljenja.

Belci, živeči v Afriki, so se morali zaradi zdravstvenih razlogov občasno vračati v Evropo. Svoje otroke, rojene v Afriki, so morali v otroštvu večkrat poslati v Evropo, da bi sploh preživeli. Takšno je bilo breme moderne prehrane, ki so ga nosili ti ljudje. Afriški domorodci seveda niso imeli tovrstnih težav, dokler so ohranjali svojo domorodno prehrano.

Omenili smo že, da je bila najhujša nalezljiva bolezen Priceovega časa tuberkuloza, imenovana tudi bela kuga. Price je fotografiral več otrok, običajno so bili to otroci Evropejcev ali domačinov, ki so prevzeli moderno hrano prej, preden so se rodili njihovi otroci. Boleče je opazovati, kako trpijo. Nekateri otroci so preveč bolni, da bi jih lahko premaknili na svetlo za fotografiranje. Drugim se gnoj vidno izceja iz limfnih žlez in zobnih abscesov. Tako starši kot otroci, ki so sprejeli moderno prehrano, so bili visoko dovzetni za tuberkulozo in druge degenerativne bolezni.

Tragičen primer opisanega prehranskega premika so domačini na Havajih. Price je na svojih potovanjih obiskal havajske otoke in seveda opazil, da so Havajčani, ki jedo tradicionalna živila, kot so kokos, ribe, školjke, taro, sladki krompir in sveže sadje, zdravi in močni. Danes je zdravje havajskih domačinov zastrašujoče. Razmahnila sta se debelost in diabetes. Ker so popularna hrana konzerve mesa z nitrati, je visoka tudi stopnja trebušnega raka (nitrati se v prebavilih spremenijo v karcinogene snovi – to konverzijo zaustavlja vitamin C). Danes Havajčani pospravijo izdatne količine sladkorja, industrijskih pijač, industrijskih rastlinskih olj, makaronovih solat, bele moke in belega riža. Kokos včasih sicer jedo, a običajno kot del prigrizka, v katerem je tudi sladkor. Visok krvni tlak in srčne kapi so njihove običajne bolezni. Narašča pojavnost Alzheimerjeve bolezni. To je učinek, ki ga ima procesirana hrana na sicer čudovito človeško raso.

Pred kakšnimi desetimi leti so predlagali posebno Havajsko dieto. Čeprav ji po mojem okusu nekoliko manjka maščob, zagovarja popoln povratek na tradicionalne prehranske vzorce: ribe, taro, sladki krompir, sveže sadje in zelenjava, občasno svinjina (divji prašič je na teh otokih doma). Dieta se posebej izogiba belega riža, sladkorja, kuhanega konzerviranega mesa in sploh vse procesirane hrane. Spremembe so dramatične: Ljudje izgubljajo odvečne kilograme, imajo več energije, njihove zdravstvene težave izginjajo ali so laže obvladljive. Stanje njihovih zob se prav tako znatno popravlja.

Tudi Price je zaznal ta vzorec. Ko so domačini opustili prehranske navade svojih prednikov v prid moderni hrani, sta sledila slabo zdravje in gnitje zob. Če so isti ljudje presedlali nazaj na izvorne vzorce prehranjevanja, se je njihovo zdravje povrnilo, napredujoče propadanje zob se je ustavilo, stanje zobovja pa se je spet izboljšalo. Morda je prav to najbolj spodbudno spoznanje Priceovih del: Človek lahko vedno obrne trend, vedno je še upanje.

Price je natančno in preroško napovedal, da bo Zahodni človek čedalje bolj zboleval, ko bo užival čedalje več rafiniranega sladkorja in živalske maščobe nadomeščal z rastlinskimi olji, in da bo razmnoževanje ljudi postalo težje. Danes je na Zahodu neplodnih okoli 25 odstotkov parov, stopnje obolevanja za rakom, diabetesom in boleznimi srca pa se vrtoglavo vzpenjajo. Price je novodobna Kasandra iz Troje – napovedoval je resnico, toda nihče ga ni poslušal.

Se lahko, prosim, vrnemo k razumu?

Price je preroško napovedal, da bo Zahodni človek čedalje bolj zboleval, ko bo užival čedalje več rafiniranega sladkorja ter živalske maščobe nadomeščal z rastlinskimi olji. (Foto: Depositphotos)

Priceovo delo je bilo mnogo desetletij zakopano in pozabljeno. To se je začelo spreminjati po zaslugi fundacije, imenovane Price-Pottenger Nutrition Foundation, ki je začela vnovič izdajati njegovo knjigo. Vrsta uglednih znanstvenikov in zdravnikov je našla pot do njegove zgodovinske dediščine in svoje delo naravnala po njej. Abram Hoffer, ustanovitelj in razvojni oče ortomolekularne psihiatrije, Jonathan Wright, pomemben avtor, Alan Gaby, medicinski kolumnist, Melvyn Werbach, avtor s področja prehrane, in drugi doktorji medicine pojejo hvalnice genialnemu zobozdravniku. Prehranski antropolog Leon H. Abrams, profesor emeritus na ameriški Univerzi v Georgiji in avtor prek dvesto znanstvenih člankov in osmih knjig, pokaže na Pricea kot na velikana, ki je bil s sporočilom, pomembnim za vse nas, pred svojim časom.

Zaključki in priporočila, ki jih je podal Price, so bili za njegov čas šokantni. Zagovarjal je povratek k dojenju, in to tedaj, ko je Zahodna medicina matere od te prakse odvračala. Starše je pozival, naj svojim otrokom vsak dan dajejo ribje olje polenovke. Menil je, da je sveže maslo vrhunska hrana za zdravje. Svaril je pred pesticidi, herbicidi, konzervansi, barvili, rafiniranim sladkorjem, industrijskimi rastlinskimi olji, skratka, pred vsem, kar sta moderna prehrana in kmetijstvo navdušeno sprejela in promovirala že nekaj desetletij. Price je bil prepričan, da je margarina resnično demonska stvaritev. Naj vam povem, da je bil s tovrstnimi priporočili RESNIČNO nepriljubljen! Toda rezultati njegovih raziskav govorijo zase.

Njegovi podatki so neposredno nasprotovali tako rekoč vsemu, kar je predstavljalo politično korektno prehrano, zaradi česar so njegovo delo pogosto obravnavali kot nepomembno in manjvredno. Če so njegove študije pravilne, potem sodi prehranska šola uživanja malo maščob na pokopališče. Tipični očitki njegovih kritikov so, da je Price zgolj površno pregledal ljudi, ki jih je srečal, in oblikoval poenostavljene sklepe o njihovem zdravju. Obtožijo ga tudi, da je pri ljudeh, ki jih je preučeval, ignoriral prehranska pomanjkanja ter visoko stopnjo smrtnosti dojenčkov. Zatrjuje se tudi, da je bila moderna hrana, za katero je Price trdil, da je prizadela ljudi, v resnici polnovredna, toda primitivni ljudje naj bi jo pojedli preveč in naj ne bi zmogli pravilno uravnoteževati lastne prehrane, zaradi česar je prišlo po vključitvi moderne hrane do visoke stopnje obolevnosti. Kritiki trdijo še to, da podhranjeni ljudje običajno nimajo težav z zdravjem zob, zaradi česar so Priceove fotografije, ki kažejo odlično zdravje domačinov in slabo zdravje modernizirancev, nebistven dokaz.

Res neverjetno, do kam bodo šli nekateri strokovnjaki, da bi obranili industrijo procesirane hrane in svoje majave prehranske hipoteze! Celo zgolj bežen pogled v Priceovo knjigo vsakemu razumnemu človeku pove, da Price ni samo površno pregledal ljudi, ki jih je preučil. Podrobnosti o običajih, prehranskih navadah in zgodovini raznih področij življenja domačinov pričajo proti vsakršnim obtožbam glede površnosti. Poleg tega je bil Price zdravnik z dolgoletnimi izkušnjami; naravnost smešno je trditi, da je izvajal površne preglede in prihajal do poenostavljenih sklepov o zdravju ljudi. Če bi prehranska pomanjkanja obstajala, bi jih bil opazil, razlog, da nobeni taki opisi ne obstajajo, pa je preprost – nobenih takih pomanjkanj ni bilo. Vemo, da je to res, kajti če pregledamo moderne potomce ljudi, ki jih je Price preiskoval, ugotovimo, da uživajo trdno zdravje in da so osvobojeni zobnega kariesa ter mnogih degenerativnih bolezni, ČE niso opustili domorodnega načina prehranjevanja.

Res je, da so bile stopnje smrtnosti dojenčkov visoke, toda šele PO prihodu belcev, po izpostavljenosti in prevzemu evropskega načina življenja. Dalje, če so bila živila moderne trgovine tako polnovredna, bi morala človeku, ki jih je jedel, zagotoviti hranila, s katerimi bi zavrla smrt, propadanje zobovja in bolezni, ne glede na to, na kakšen način jih je zaužil. Trditve o neuravnoteženem prehranjevanju z modernimi živili so traparije, ki ne prestanejo nikakršnega logičnega preizkusa.

Zadnja trditev, da stanje zobovja ni povezano s prehranskim stanjem v telesu, je preprosto napačna. Številni raziskovalci so zaznali jasno in očitno povezavo med zdravjem zob in zdravjem celotnega telesa. Vsi ti brez pomislekov zatrjujejo, da se zdravje telesa dokaj natančno odslikava na zdravju posameznikovih zob (Abrams, Vegetarianism, 72; Dorio, et al., 856-865; Menaker in Navia, 680-687).

Sporočilo dr. Pricea

Price je bil resnično nepriljubljen, zagovarjal je povratek k dojenju, ko je Zahodna medicina matere od dojenja odvračala. (Foto: Depositphotos)

Očitni zaključek, ki ga lahko naredimo na podlagi Priceovega raziskovanja, je ta: Da bi človeštvo preživelo, se mora bolje prehranjevati. Živila, ki jih uživa, morajo biti polnovredna, sveža in neprocesirana. Čedalje več ljudi to spoznava in spreminja svoje prehranske vzorce. A večino bo nadaljevanje negativnih prehranskih navad neizogibno vodilo v zmanjšano vitalnost, pomanjkljivo zdravje otrok, na kratko, k degeneraciji človeške vrste. V tem svetu preživetja najmočnejših je treba pograbiti vsako priložnost za krepitev svojega položaja ali pa tvegamo, da bomo šli po poti redkih ptic – v izumrtje.

Polnovredna naravna hrana je poleg vsega dobrega okusa! Prva vesela učna ura, ki sledi iz tradicionalnih načinov prehrane in Priceovega dela, je, da mora biti dobra hrana tudi dobrega okusa in da dobra hrana tudi je dobrega okusa. Primerno je, če zelenjavo in meso popražimo na maslu. Primerno je, če jemo polnomastno mleko, če jemo meso skupaj z njegovo maščobo, če jemo jajca, škampe in jastoga, jetrca s čebulo in slanino. Primerno in zdravo je jesti doma pripravljene želatinaste kostne juhe in omake iz maščobe, ki se je natekla pri kuhi, ter smetano.

Uživanje polnovredne naravne hrane je dobro tudi za okolje. Taka hrana v temeljih nastane iz rastlin, ki rastejo na zemlji, kjer ni obdelave s pesticidi, zdrave živali pa se svobodno pasejo in jo pognojijo. Živali ne stojijo v utesnjenem hlevu, kjer nikoli ne vidijo sonca, kjer so hranjene s sojo in koruzo, kjer jih trpajo s steroidi in antibiotiki.

Uživanje polnovredne naravne hrane je boljše tudi za gospodarstvo. Organsko pridelana hrana je praviloma domena manjših kmetij. Vsakič, kadar kupite tako vzgojeno rastlino ali živalski izdelek, pomagate pridelovalcu priti do zaslužka. Ali vam to ni ljubše kot dajati svoj denar multinacionalni prehranski korporaciji, ki prisega na množično proizvodnjo in ki ne skrbi za zdravje zemlje, planeta, živali ali nas kupcev?

Končno, uživanje polnovredne hrane je bolj zdravo. Ljudje smo v svojem razvoju jedli določeno hrano na določene načine. V prazgodovini človek ni posnel maščobe s svojega kosa mesa – pojedel je celoto. V švicarskih Alpah ne bi mogli naleteti na človeka, ki bi jedel manj masten sir – pojedel je celoto. Nemogoče bi bilo videti ribiča na Maorih, ki se v strahu pred holesterolom izogiba školjkam – pojedel bi jih vse in v celoti. Hrano dobimo »pakirano« tako, kot nam je namenila narava: Taka vsebuje vse prehranske snovi za optimalno vsrkanje v telesu. Zaužitje polnovredne hrane nam zagotavlja najvišjo mogočo količino hranil, kar jih ima hrana ponuditi. Poseganje vanje in igranje s sestavo hrane ni koristno ali priporočljivo.

Naša priložnost

Kaj bomo izbrali za svoje otroke? (Foto: Depositphotos)

Zahodnjaki živimo v državah, kjer je hrana lahko dostopna, med tem ko v drugih predelih sveta ljudje pogosto stradajo ali so podhranjeni. Torej imamo v življenju na izbiro dva načina prehranjevanja: polnovredno prehranjevanje in prehranjevanje s procesirano, novodobno uničeno hrano (junk food). Sebi in svojim otrokom ob takem privilegiju dolgujemo pravilno izbiro: polnovredno prehranjevanje. S tako odločitvijo lahko ustavimo plimo kroničnih bolezni, ki grozijo, da bodo požrle naša telesa in um. Sprejmimo odločitev in se povežimo s kulturo prehranjevanja naših prednikov. Le če se bomo obrnili k modrostim, zajetim v pred-modernih vzorcih prehranjevanja, bomo zmogli poskrbeti za svoje biološko odrešenje.

Reference

  1. Abrams, H. Leon. Vegetarianism: An Anthropological/Nutritional Evaluation, Jnl of Applied Nutrition, 32:2, 1980.
  2. The Preference for Animal Protein and Fat: A Cross-Cultural Survey, Food and Evolution, Marvin Harris and Eric Ross, eds., Temple University Press, 1987.
  3. Diorio, L.P., et al The Separate Effects of Protein and Calorie Malnutrition of the Development and Growth of Rat Bone and Teeth, Jnl of Nutrition 103:856-865, 1973.
  4. Fallon, Sally. Nasty, Brutish, and Short? The Ecologist, Jan/Feb 1999.
  5. Menaker & Navia Jnl of Dental Research, 52:680-687, 1973.
  6. Navia, J. Nutrition, Diet, and Oral Health, Food and Nutrition News, 50:1-4, 1979.
  7. Price, W. Nutrition and Physical Degeneration, Keats Publishing, 1943.
  8. Spencer & Kramer Factors Contributing to Osteoporosis, Jnl of Nutr, 116:316-319, 1986.
  9. Further Studies of the Effect of a High Protein Diet as Meat on Calcium Metabolism, Amer Jnl Clin Nutr, June 924-929, 1983.

 

Vir: http://www.soilandhealth.org/02/0203cat/020305ppnf/price.html
Prevod: Mojca Vozel, oktober 2013

Povezave o delu Westona A. Pricea

Price-Pottenger Nutrition Foundation http://ppnf.org/
Fundacija Weston A. Price http://www.westonaprice.org/
Knjiga Nutrition and Physical Degeneration:
http://journeytoforever.org/farm_library/price/pricetoc.html (prost dostop)
http://www.soilandhealth.org/02/0203cat/0203longevitylibcat.html (knjižnica Soil and Health)
http://ppnf.org/product/books-1/nutrition-and-physical-degeneration/ (nakup knjige)