Zdravje daje hrana, revna z ogljikovimi hidrati in bogata z nepredelanimi maščobami

Avtorica: Nora T. Gedgaudas, nutricionistka in terapevtka zdravljenja možganov

Ko razumete hormon leptin, veste tudi, kako obvladovati čustva, izboljšati zdravje in si podaljšati življenje. (Foto: Shutterstock)
Ko razumete hormon leptin, veste tudi, kako obvladovati čustva, izboljšati zdravje in si podaljšati življenje. (Foto: Shutterstock)

Leta 1994 je prišlo do odkritja, ki je pretreslo medicinsko znanost do njenega najglobljega jedra. Odkrit je bil pomemben hormon, za katerega dotlej nismo vedeli, da obstaja. Še veliko več. To ni bil le pomemben hormon. To je bil najpomembnejši hormon, ki dirigira in regulira vse preostale hormone in nadzira tako rekoč vse funkcije hipotalamusa v možganih. Zanimivo je, da so ga našli tam, kjer ga ne bi nihče pričakoval: v naših maščobnih celicah.

Hormonu je ime leptin.

Do odkritja leptina so znanstveniki verjeli, da je telesna maščoba le nezaželena, grda in okorna gmota presežne uskladiščene energije. Toda pogled nanjo se je moral odtlej za vedno spremeniti. Danes telesno maščobo razumemo kot zapleten in prefinjeno delujoč endokrini organ.

Glavna naloga leptina je usklajevati presnovne, endokrine in vedenjske odzive na lakoto. Močno vpliva tudi na naša čustva, hrepenenje in vedenje. Pravzaprav, kot se izkaže, leptin sploh ni edini hormon, ki ga izločajo maščobne celice (adipociti), saj v njih nastaja še na desetine drugih hormonov. Mnogi po svoji naravi delujejo v smeri povzročanja vnetij. Tudi leptin je t. i. vnetni citokin – v telesu igra zelo pomembno vlogo pri sprožanju vnetnih procesov. Povsod po telesu je posrednik tudi pri tvorbi drugih vnetnih spojin v maščobah.

Kdo bi vedel, da novi mulc v ulici nadzoruje celotno sosesko?

Ne bodite presenečeni, če za leptin še niste slišali in če zanj še nikoli ni slišal niti vaš zdravnik. Tudi farmacevtske družbe šele čaka ustvarjanje kakršnegakoli zdravila, ki bi lahko pozitivno vplivalo na funkcije leptina. Prehrana je edini vzvod, ki lahko opravlja to nalogo. (Toliko na tem mestu o mastnih farmacevtskih dobičkih.) Čeprav gre za izjemno pomemben hormon, se na medicinskih fakultetah o njem učijo le bežno, še manj se o njem razpravlja v medijih. Precej verjetno je torej, da še nikdar niste slišali zanj ali morda le bežno.

Toda leptin je hormon, o katerem je dobro kaj vedeti, ne glede na to, da je njegovo delovanje izjemno zapleteno. Če razumete leptin, namreč razumete tudi, kako uravnavati preostali del sistema z notranjim izločanjem, kako obvladovati svoja čustva, kako dramatično izboljšati svoje zdravje in celo kako si podaljšati življenje. Gledano posamič je leptin daleč najpomembnejši hormon v našem telesu.

Če leptin ne deluje normalno, na zdravo raven ni mogoče povrniti nobenega drugega hormonskega neravnovesja v telesu. Če ga uspemo zadržati na zdravih – nizkih – ravneh, pa nam to lahko pomaga preprečiti večino bolezni, povezanih s staranjem, in bistveno podaljšati normalno in zdravo starost. Raziskovalci so visoke ravni leptina povezali z večino znanih degenerativnih bolezni, z vnetji, pa tudi z debelostjo in zgodnjo umrljivostjo. Bolj kot vam uspeva povečati dovzetnost svojih možganov in receptorjev za ta kritični hormon, bolj boste zdravi.

Leptin v bistvu nadzira presnovo sesalcev. Večina ljudi misli, da je to naloga žleze ščitnice … toda leptin nadzira tudi ščitnico, ki nato uravnava delovanja presnove. Leptin ima pregled nad vsemi zalogami energije. Odloča, ali bomo postali lačni in začeli shranjevati maščobe ali pa bomo maščobe porabljali. Igra glavno vlogo pri usmerjanju vnetnega odgovora, nadzira lahko celo simpatično in parasimpatično vzdraženje živcev v živčnem sistemu (simpatično živčevje nas pripravi na akcijo, boj ali beg, parasimptično deluje nasprotno, v smeri počitka). Če gre v sistemu žlez z notranjim izločanjem karkoli po zlu, vključno z nadledvičnimi žlezami in spolnimi hormoni, ravnovesja ne boste mogli na novo vzpostaviti, vse dokler ne boste nadzirali leptina.

Ključno za razumevanje je naslednje: Sistem žlez z notranjim izločanjem je izjemno zapleten sistem medsebojnih povezav, ki ga od samega vrha navzdol uravnava domišljen hierarhični menedžment.

Na vrhu menedžerskega stebra stoji leptin. Takoj pod njim je njegov podrejeni – inzulin. Pod njima sta nadledvična hormona adrenalin in kortizol. Sledijo jima hormoni žleze hipofize, ki uravnavajo delovanje ščitnice, rastni hormoni in drugi. Pod temi je ščitnica, pod njo so spolni hormoni … in tako dalje po hierarhiji.

V svetu ne obstaja niti en endokrinolog, naj bo še tako briljanten in nadarjen, prav tako ne obstaja niti en »bio-identični hormon«, ki bi zmogel posnemati zapleteno in občutljivo ravnotežje vaše skrbno prepletene endokrine simfonije. Karkoli boste storili, da bi na mikro ravni uravnavali enega od svojih hormonov, bo to prizadelo vse hormone po vrsti, pogosto na nepredvidljiv in nepričakovan način.

Najmočnejši sprožilec hormonskega neravnovesja je kronično prenajedanje z ogljikovimi hidrati. (Foto: Depositphotos)
Najmočnejši sprožilec hormonskega neravnovesja je kronično prenajedanje z ogljikovimi hidrati. (Foto: Depositphotos)

Hormoni kot družina vse naloge uravnavajo skupaj – in skupaj povzročajo neravnovesja v sistemu. (Janet Lang, zdravnica kiropraktike)

Hormone merimo v nanogramih in pikogramih – milijardinkah in bilijardinkah grama! To niso nekakšni »dodatki«. To so neverjetno močne snovi, ki jih telo uporablja v miniaturnih količinah in na neverjetno zapletene načine, s čimer uravnava celotno fiziologijo. Želite izboljšati delovanje svojih nadledvičnih žlez, ščitnice ali spolnih hormonov? Pogovorite se z leptinom. Vrnitev leptina na zdravo raven je prvi in glavni korak v smeri ravnovesnega delovanja žlez z notranjim izločanjem; to velja v kateri koli starosti, v kolikor so seveda človekovi endokrini organi nedotaknjeni, torej niso uničeni ali odstranjeni.

In kaj vodi v nenormalno izločanje leptina ter nepravilnosti v kraljestvu endokrinih hormonov?

Najmočnejši posamezni sprožilec hormonskega neravnovesja je kronično prenajedanje z ogljikovimi hidrati in, posledično, nihanje krvnega sladkorja.

Izkaže se, da sta leptin in inzulin kot kazalca na uri. Kar lahko zmoti delovanje inzulina, enako močno prizadene delovanje leptina. Daleč najhujša motnja so ogljikovi hidrati v prehrani, sestavljeni bodisi iz škroba ali sladkorja, in visoki nihaji krvnega sladkorja, ki jih taka hrana sproži. K njej prištevamo kruh, kosmiče, krompir in drugo škrobnato zelenjavo, testenine, riž in alkohol (da, žal tudi vino in pivo). »Naravni« sladkorji, kot so predelan med, agavin in javorjev sirup, so lahko podobno problematični. Visoko-fruktozni koruzni sirup pa je smrtonosen. Tudi vse vrste medicinskih zdravil prispevajo k signalnim težavam leptina in inzulina. Kofein in stimulansi podobno povzročajo prekomerno nihanje krvnega sladkorja. Uživanje teh snovi najprej povzroči visok dvig leptina, ki preplavi hipotalamus, zato ta žleza sčasoma preneha upoštevati leptinske signale.

Naslednja žrtev v vrsti so vaše nadledvične žleze in HPA (t. i. hipotalamusna-pitituarno-adrenalinska) os. Ta os postane neuravnotežena, dodatno lahko zavre delovanje ščitnice, saj telo skuša s tem zavarovati vaš »motor«. Nadledvične žleze pregorijo, če jih nenehno bombardirajo nenaravni signali, ki sporočajo kronično potrebo po uravnavanju ekstremnih ravni krvnega sladkorja, lahko pa pride tudi do zmanjšanega delovanja ščitnice, s čimer telo prepreči, da bomo v trenutnih kroničnega stresa povsem pregoreli.

Tu se stvari začno razpletati. Kombinacija leptinskega neravnovesja, glikemije, presežnega inzulina, izčrpanost nadledvičnih žlez in oksidacija glukoze, je »super hitra avtocesta« v smeri sindroma kronične utrujenosti, propadanja telesa in bolezni. Vrzimo zraven še nekaj trans maščob (npr. margarin in rafiniranega rastlinskega olja za kuho) in zabijmo zadnji žebelj v krsto.

Edina pot, po kateri sploh lahko povrnemo zdravo delovanje leptina, je prehrana, zelo revna s sladkorji in škrobom (kar vključuje umik žit, kruha, testenin, riža, krompirja, vseh peciv in sladkarij) in bogata z zdravimi naravnimi industrijsko nedotaknjenimi maščobami.

Preprosto je in jasno. Vašemu prazgodovinskemu prvinskemu telesu in umu vlada leptin. Zadostna (ne presežna) maščoba – v odsotnosti ogljikovih hidratov – je optimalna rešitev, s katero boste ukrotili moč leptina in vzpostavili nadzor nad svojim zdravjem, dobrim počutjem in življenjsko dobo.

Kako pa veste, ali ste že »odporni na leptin«?

Katerikoli, ne nujno vsi od sledečih simptomov, lahko nakazuje na težavo, da ste odporni na leptin:

  • prekomerna telesna teža
  • utrujenost po obrokih
  • nabiranje maščobnih obročev na bokih
  • visok krvni tlak
  • nenehno hrepenenje po »hrani za tolažbo«
  • občutek nenehne tesnobe ali izčrpanosti
  • nenehen občutek lakote ali lakota v čudnih nočnih urah
  • osteoporoza
  • nezmožnost izgubiti težo ali preprečiti nabiranje teže
  • redno hrepenenje po sladkorju ali stimulansih (kot je kofein)
  • visoki trigliceridi, izmerjeni na tešče, prek 100mg/dL – posebej enaki ali višji od ravni holesterola
  • nagnjenost k prigrizkom po obrokih
  • težava, da ne morete zaspati ali spati vso noč
  • občutek, da se telo ne spremeni, ne glede na to, koliko se ukvarjate s športom

… Vam kaj od tega zveni znano?

Uravnavanje teže in pot do sladkorne bolezni tipa 2

Bolezensko nihanje krvnega sladkorja sprožajo predelan med, agavin, javorjev in koruzni sirup ter vsi ostali procesirani sladkorji, zdravila, alkohol, kofein in drugi stimulansi. (Foto: Depositphotos)
Bolezensko nihanje krvnega sladkorja sprožajo predelan med, agavin, javorjev in koruzni sirup ter vsi ostali procesirani sladkorji, zdravila, alkohol, kofein in drugi stimulansi. (Foto: Depositphotos)
Inzulin poznamo kot »hormon za shranjevanje maščob«. Deluje pod nadzorom leptina; iste prehranske okoliščine precej podobno vplivajo tako na inzulin kot na leptin in ljudje na podoben način postanemo odporni na sporočila obeh. Ponovimo, sta kot kazalca na uri. Ogljikovi hidrati, na primer sladkor in škrob, so glavno makro hranilo, ki sprožajo izločanje inzulina (do česar ne pride pri zmernem vnosu beljakovin ali maščob) in povzročajo nezdrava nihanja leptina, to pa v telesu moti zdravo komunikacijo med celicami in spodbuja pojav odpornosti na hormone.

Za mobilizacijo uskladiščenih maščob človek potrebuje hormon glukagon, ki skrbi, da lahko uskladiščene maščobe začnemo porabljati za energijo. Toda glukagon v prisotnosti inzulina ne deluje. Če torej pojemo toliko ogljikovih hidratov, da se sproži izločanje inzulina, glukagon ne more opravljati svoje naloge in zaloga telesne maščobe se ne more porabljati.

Izgorevanje maščobnih zalog je torej nemogoče, ko je v krvi prisoten inzulin. (Nekatere stvari je treba ponavljati!)

Nedavna študija, ki je dvanajst tednov potekala na Švedskem, je primerjala učinke prazgodovinske diete (z zelo nizkim vnosom ogljikovih hidratov) in diete, ki so jo poimenovali »Mediteranska« (ta je vsebovala polnozrnate žitne kosmiče, mlečne izdelke z malo maščobami, sadje, zelenjavo in nenasičene maščobe). Po dvanajstih tednih je krvni sladkor pri jedcih prazgodovinske diete upadel za 26 odstotkov in le 7 odstotkov pri jedcih »Mediteranske diete«. (Prave mediteranske diete so v resnici povsem drugačne.)

Poudarimo, da diabetes dejansko ni bolezen krvnega sladkorja temveč bolezen presežnega inzulina. Visok krvni sladkor je simptom diabetesa, ne pa njegov najgloblji vzrok. Vzrok je v prehrani, v kateri je preveč ogljikovih hidratov, ki sprožajo presežno izločanje inzulina, presežno izločanje leptina in pokvarijo hormonsko signalizacijo. Tisti diabetiki tipa 2, ki so prisiljeni v jemanje inzulina, s tem sčasoma še poslabšujejo svoje stanje, četudi lahko zaradi »izboljšane« vrednosti krvnega sladkorja začasno občutijo olajšanje. Tak pristop je globoko zgrešen. Povišana inzulin in leptin sta namreč tesno, tudi vzročno povezana s srčno boleznijo, periferno žilno boleznijo, kapjo, visokim krvnim tlakom, rakom, debelostjo in mnogimi drugimi bolezenskimi procesi.

Ker večina pristopov k zdravljenju diabetesa (inzulinsko rezistentnega, tipa 2) uporablja zdravila, ki dvigujejo inzulin, ali inzulinske injekcije, je njihov rezultat značilno tragičen – konvencionalno medicinsko zdravljenje diabetesa pripomore k še bolj izraženim stranskim učinkom in skrajševanju življenjske dobe teh bolnikov. (Ron Rosedale, dr. med.)

V precepu so torej ogljikovi hidrati v hrani, do neke mere tudi presežno uživanje beljakovin, saj se te na koncu prav tako pretvorijo v sladkor in jih mora telo s pomočjo inzulina uskladiščiti kot maščobno zalogo. Pravzaprav je tako: bolj kot je vaša presnova odvisna od sladkorja, hitreje vaše telo pretvarja v sladkor tudi druge hranilne snovi, npr. beljakovine. Na koncu ostanejo le maščobna tkiva, ki zadnja postanejo odporna na inzulinska sporočila. Kdor je postal debel, temu telo sporoča, da poskuša z debelostjo in drugimi spremembami zamakniti nastanek sladkorne bolezni.

Zdravje lahko povrne hrana, bogata z naravnimi industrijsko nedotaknjenimi maščobami in revna s sladkorji in škrobom – resen problem so žita, kruh, testenine, riž, krompir, vsa peciva in sladkarije. (Foto: Depositphotos)
Zdravje lahko povrne hrana, bogata z naravnimi industrijsko nedotaknjenimi maščobami in revna s sladkorji in škrobom – resen problem so žita, kruh, testenine, riž, krompir, vsa peciva in sladkarije. (Foto: Depositphotos)

Ključno sporočilo, ki ga moramo razumeti, je, da biti debel ne pride od uživanja maščob; biti debel je posledica nezmožnosti izgorevanja maščobnih zalog, ki so nastale kot neposredna posledica zanašanja na ogljikove hidrate – sladkor – kot primarni vir energije.

Zmerno uživanje beljakovin, nasprotno, spodbudi izločanje hormona glukagona in izboljša učinkovitost izgorevanja maščob prek mehanizma termogeneze. Vse to torej sproži hrana. Vedeti moramo, da bo telo tudi presežke beljakovin na koncu pretvorilo v sladkor in shranilo kot maščobno zalogo. Zapomnite si, več ogljikovih hidratov in beljakovin pojeste, spretnejše postaja vaše telo pri pretvarjanju beljakovin v sladkor, celo če so te beljakovine že vgrajene v vaše lastne mišice in kosti. (Kdaj slišite o osteoporozi?)

Večina Američanov je nagnjenih k pretiranemu uživanju beljakovin, posebej iz manjvrednih virov. Ker jedo tudi preveč ogljikovih hidratov, je to posebej problematično, saj se izjemno okrepijo procesi glikacije – škodljivih reakcij med beljakovinami in sladkorji.

Padajoča spirala

Ko številna tkiva postajajo odporna na inzulin, so jetra – ta so prvi organ, ki izgubi občutljivost za inzulin in inzulinske signale – posledično nagnjena k pretirani tvorbi krvnega sladkorja iz glikogena, to pa še bolj poveča raven sladkorja v krvi. Sčasoma občutljivost izgubijo tudi druga tkiva (le maščobne celice do zadnjega ne postanejo odporne na inzulin). Vaši možgani ne slišijo več leptinskih sporočil in vaš hipotalamus nenehno signalizira, da morate jesti več, čeprav so zaloge maščob že polne. Telo je prepričano, da pri vas vlada lakota ter skuša maščobe shraniti. Izgubljanje teže se zdi nemogoče. Ko sposobnost odzivanja na inzulin na zadnje izgubijo še maščobne celice, sladkor nima več kam. Kopiči se v krvnem obtoku in človek postane sladkorni bolnik, četudi je njegova sposobnost izločanja inzulina še vedno visoka.Če se to dogaja dovolj dolgo, lahko pride celo do uničenja žleze slinavke, da ne more več tvoriti inzulina.

Preostala nesrečna tkiva, ki jim manjka zmožnosti, da bi razvila odpornost na inzulin, postanejo tarča kroničnega bombardiranja s presežki inzulina in glukoze, zaradi česar na tkivih nastaja škoda. Izjemno ranljive so živčne celice, te glikacija zlahka poškoduje, in razvijejo se lahko okvare živcev (nevropatije). Izjemno ranljive so tudi možganske celice. Te začno propadati, naglo podležejo glikaciji in oksidaciji, kar povzroči umske in spominske težave in tlakuje pot Alzheimerjevi bolezni. Zaradi napadov inzulina in oksidirane glukoze postaja endotelij, notranja plast v žilah arterijah, čedalje bolj poškodovana in brazgotinasta. Poplavni valovi inzulina in leptina stimulirajo simpatično živčevje (ki deluje po načelu »boj ali beg«). Povzročijo tudi, da ledvica izločijo magnezij in da se žile skrčijo, kar poviša krvni tlak in poslabša pretok krvi v možganih in celotnem ožilju. Dovod krvi se slabša, saj zožene žile postajajo zamašene s produkti glikacije in oksidiranimi oblogami, prizadete pa so tudi manjše žile, ki hranijo na primer oči in ledvice. Vid in nekateri organi, predvsem ledvice, so lahko prizadeti ali resno okvarjeni. Na koncu lahko oslepite, končate na dializi ali vam morajo amputirati ude. Tveganje srčne bolezni, vseh degenerativnih bolezni, avtoimunskih obolenj in raka se znatno poveča. To ni lepa slika … toda to je sodobna epidemija.

Namig: Osteoporoza ni nujno zaradi premalo kalcija

Poudarimo, da oseba, nagnjena k izgorevanju sladkorja kot primarnega goriva (posebej to velja za diabetike), v večji meri pretvarja beljakovine v sladkor kot drugi ljudje. Kosti so v veliki meri zgrajene iz beljakovin in kolagena, ki jim daje moč in prožnost. Kalcij daje trdnost. Toda trdota brez moči in prožnosti, ki jo dajejo beljakovine, vodi v šibke in krhke kosti.

Če hoče človek, ki »deluje na sladkor«, samega sebe stradati ali si preveč omejevati kalorije, telo skuša beljakovinske zaloge iz mišic in tudi kosti pretvoriti v sladkor, ki ga bo uporabilo kot gorivo.

Debelost ne pride od uživanja maščob, ampak od ogljikovih hidratov! Kadar so ogljikovi hidrati naš glavni vir energije, se po super hitri avtocesti peljemo v bolezen. (Foto: Depositphotos)
Debelost ne pride od uživanja maščob, ampak od ogljikovih hidratov! Kadar so ogljikovi hidrati naš glavni vir energije, se po super hitri avtocesti peljemo v bolezen. (Foto: Depositphotos)
Vaše telo sladkor laže tvori iz beljakovin kot iz maščob. Ta učinek je v igri tudi ponoči, ko spimo in ne moremo jesti, krvni sladkor pa upade. Ker poskuša telo vzdrževati sladkorno navado, lahko ponoči pride do procesov razgrajevanja ključnih tkiv. Padec krvnega sladkorja, posebej ob stresu, adrenalni utrujenosti in prenizkem kortizolu, pogosto sproži nočno izločanje adrenalina, ki deluje v smeri razgradnje tkiv (katabolično). Telo namreč obupano išče način, da bi spodbudilo dvig sladkorja v krvi. Posledica je nočno zbujanje oziroma nespečnost, pri nekaterih ljudeh pa tudi nočno hlastanje za hrano. Pod izjemnim stresom lahko pride celo do propadanja mišic, znatne izgube kostne mase, nepravilnega delovanja imunskega sistema in poškodb organov.

Ko izgubljamo tkiva, ki niso maščoba, se debelost in kronična utrujenost še povečujeta. Večina »malih celičnih tovarn«, ki skrbi za izgorevanje maščob – pravimo jim mitohondriji – je v mišicah. Vnetja, ki jih sprožajo presežne maščobe omega-6, glikacija, inzulin, leptin ali še kaj drugega, mitohondrije hitro uničujejo. Uživanje ogljikovih hidratov pa spodbuja vnetne procese. Torej, manj kot imate mišic in mitohondrijev, manjša je vaša sposobnost izgorevanja maščob za lastno energijo. Manj kot imate mitohondrijev, bolj ste oropani vitalnih energij in več težav imate z zniževanjem telesne teže. To je začarani krog. Ljudje, ki so suhi, pa so v taki situaciji mlahavi.

Rešitev?

Prvič, s svojega jedilnika odstranite sladkor in škrobnate ogljikove hidrate. To zajema kruh, testenine, riž, druga žita, fižol, krompir in vse sladkorje in sladkarije. Omejite sadje, držite se predvsem jagodičevja (ker vsebuje manj sladkorja, več vlaknin in je bogatejše z antioksidanti kot drugo sadje). Drugič, zaužijte toliko beljakovin, da boste zadostili dnevnim potrebam za izgradnjo in obnovo tkiv. Izbirajte visoko kakovostne prehranske vire kompletnih beljakovin, ki so bogato nasičene s hranilnimi snovmi, npr. meso in jajca pašne reje ter divje ulovljene ribe in rake. Za večino odraslih bo morda dovolj že 45-55 gramov beljakovin na dan. Visokorasli krepki ali zelo aktivni posamezniki, ki bi lahko bili skoraj olimpijci, utegnejo potrebovati deset gramov več ali tudi prek teh količin. To pa je bolj ali manj vse.

Visoko-beljakovinske diete niso priporočljive za zdravje ali dobro postavo ter lahko vodijo v številne težave. Trik je v maksimiranju kakovosti prehranskega vira, v prebavljivosti beljakovin – in/ali dobrem delovanju prebave – in kombinacijah hrane, ki jih boste uživali, da boste lahko kar najbolje uporabili ta dragocena hranila. Nikakor ne gre zato, da bi na kakršen koli način spodbujali stradanje. Če ravnate prav, ne bi smeli biti nikoli lačni. Priti pa mora do povečanja učinkovitosti pri uporabi kakovostnih in s hranili bogato nasičenih živil.

Prebava od nas zahteva več energije kot vsakršna druga vsakdanja aktivnost. Če jemo optimalno in dovolj kompletnih beljakovin – posebej, kadar te niso preveč prekuhane in v kombinaciji s škrobom – lahko bistveno pripomoremo k izboljšanju svoje prebave in vsrkanja hranil. Tako boste porabili precej manj energije … in ta vam bo na voljo za druge reči! Morda boste šokirani, s koliko energije lahko razpolagate.

Slaba prebava in/ali pomanjkanje hranilnih snovi sta pogost vzrok osteoporoze. Do tega lahko pride zaradi pomanjkanja klorovodikove kisline (ne pozabimo, HCL potrebujemo za prebavo tako beljakovin kot mineralov, vključno s kalcijem) in zaradi težav z izločanjem žolča, zaradi česar slabo vsrkavamo hranila, ki so topna v maščobah – posebej vitamina D in K. Jemanje vitamina D za zdrave kosti, ne da bi hkrati dodajali še vitamin K, lahko po eni od študij poveča tveganje za zlom kolka! Za zdravo kostno tkivo potrebujemo ducat in več različnih hranil. Če jemo kakovostno, s hranili bogato polnovredno hrano – ki smo jo zmožni skozi leta ustrezno prebavljati – smo našli ključ do zdravih kosti.

Pri starejših ženskah lahko hormonske motnje prispevajo k izgubi kostne gostote, predvsem nezadosten progesteron. Ohranjanje zdravih nadledvičnih žlez je zato izjemno pomembno za hormonsko ravnovesje ženske, posebej v menopavzi.

Nazadnje, kostna gostota ima veliko opraviti tako s fiziko kot s kemijo. Sedeč življenjski slog sčasoma povzroči znatno izgubo kostne gostote. Za zdrave in goste kosti potrebujemo vaje z dvigovanjem bremen. Mnogi ljudje ne vedo, da se astronavti, ki nekaj časa preživijo v vesolju, običajno vrnejo z značilno izgubo kostne gostote … včasih je s tako resno, da ne morejo stati ali hoditi. Odmik od Zemljinega gravitacijskega polja povzroči naglo oslabitev kosti.

Če ste kar naprej na kavču, se vam sčasoma lahko zgodi podobno. Jemanje kalcijevih tablet ne bo zgradilo vaših kosti nič bolj, ko če bi pojedli pol teleta in pričakovali, da bodo vaše mišice videti kot pri Arnoldu Schwarzenegerju. Kost se razvije (ali skrči), enako velja za mišice. Uporabljajmo jih ali izgubimo.

Povzemimo …

Naša družba nam naravne maščobe, kot sta surova smetana in maslo, predstavlja kot najhujšega sovražnika za zdravje, v resnici pa so naš najboljši prijatelj in odrešitelj. (Foto: Shutterstock)
Naša družba nam naravne maščobe, kot sta surova smetana in maslo, predstavlja kot najhujšega sovražnika za zdravje, v resnici pa so naš najboljši prijatelj in odrešitelj. (Foto: Shutterstock)

Kadar s hrano zaužijemo dovolj maščob in poleg ne jemo ogljikovih hidratov, nam maščobe dajejo občutek sitosti in umirjajo izločanje hormona leptina. Leptin nam tedaj pomaga nadzirati občutek lakote, saj hipotalamusu pošilja sporočila, da je »ulov dober«. Naše zaloge maščob postanejo bolj pogrešljive in laže izgorevajo za energijo. Vlakna iz zelenjave nam dajo dodaten občutek polnosti, kar je lahko v pomoč, dejansko pa so maščobe tiste, ki res zadovoljijo naš apetit in preprečujejo prenajedanje.

Če za svoj primarni vir goriva uporabljate maščobe, ne ogljikove hidrate, boste sčasoma postali boljši v porabljanju maščob, bolj zdravi in naravno vitkejši …. IN živeli boste dlje. Izkaže se, da je hrana, ki nam jo predstavljajo kot našega najhujšega sovražnika, bolj verjetno naš najboljši prijatelj, če ne odrešitelj. Ne mislim, da morate imeti na jedilniku presežke maščob, toda biti jih mora zares dovolj, da zadostite svojim fiziološkim zahtevam po esencialnih maščobnih kislinah in hranilih, ki so topna v maščobah, ter zadovoljite apetit. Če maščobe v prehrani uporabljate na ta način – med tem pa izločate inzulinske provokatorje, torej ogljikove hidrate, in zmerno uživate beljakovine, potem ste – kot potrjujejo najnovejše študije o dolgoživosti – odkrili preprosti skriti ključ, ki odklepa vrata do zdravja in dolgega življenja.

Ključ je torej v tem, da na svojem krožniku minimizirate kalorije in hkrati maksimirate gostoto razpoložljivih hranilnih snovi.

O avtorici

Nora Gedgaudas je strokovnjakinja, mednarodna predavateljica in edukatorka s področja prehrane. Svoja prehranska znanja uporablja kot temeljno podporo v zasebni praksi v Portlandu (ZDA), kjer deluje kot certificirana prehranska svetovalka in certificirana specialistka terapevtske metode »Nevro feedback«, namenjene zdravljenju možganskih motenj. Je avtorica odmevne knjige Primal Body, Primal Mind.

Vir

Članek je prevod dveh poglavij iz avtoričine knjige Primal Body Primal Mind (2009). Prevedla Mojca Vozel, december 2013, www.medinmleko.si.