Minilo je 145 let od izdelave prve komercialne formule za hranjenje dojenčkov (leta 1867). Posel z umetnim mlekom se je pred več kot stoletjem nato naglo razmahnil. Matere so imele čedalje manj podpore pri dojenju, zanj se ni namenjalo ne denarne ne kakšne druge pomoči, kajti dojenje je prvič v zgodovini veljalo za ogabno, manjvredno in nepotrebno početje. Čedalje več pa je bilo denarja za oglaševanje novih mlečnih mešanic, za promocijo novega življenjskega sloga moderne matere in dojenčka s stekleničko.

Zdaj že lahko jasno ugotavljamo, da se je v zadnjem stoletju in pol zgodila vrsta nenavadnih in tveganih praks hranjenja dojenčkov, matere pa smo izgubile pomemben vzvod za vplivanje na zdravje in razvoj svojih otrok. Vas zanima, zakaj je do tega sploh prišlo? Poglejmo, kako se je zgodilo in kaj lahko storimo matere danes, da bomo umetnost dojenja ponovno prevzele v svoje roke in da bo čim več otrok dojenih, zdravih in zadovoljnih.

Od nadomestnih dojilj do zatona dojenja

V Evropi je bilo še v začetku 20. stoletja dojenih večina dojenčkov, do 50. let 20. stoletja pa kljub jasno prepoznanim posledicam na zdravju samo še polovica. (Foto: Shutterstock)
V Evropi je bilo še v začetku 20. stoletja dojenih večina dojenčkov, do 50. let 20. stoletja pa kljub jasno prepoznanim posledicam na zdravju samo še polovica. (Foto: Shutterstock)

Materino mleko je nepogrešljiva hrana dojenčkov in pomembna hrana malčkov skozi vso zgodovino razvoja človeške vrste. V vseh obdobjih so se seveda nekatere matere kdaj znašle v težkih življenjskih okoliščinah, ko so morale poiskati nadomestke: mleko druge ženske, mleko živali ali drugo hrano, s katero bi otrok lahko preživel. Včasih so morale matere otroke predčasno odstaviti, nekateri otroci so se morali soočiti z ločitvijo od matere, določene kulture so od mater zahtevale, naj ne dojijo prve dni, ko iz dojk teče mlezivo, saj so verjele, da je mlezivo oporečno, mnoge kulture so postavljale meje, do kdaj so otroci še lahko dojeni. Kot vemo, so obstajali tudi časi, ko matere iz visoke družbe niso hotele dojiti, saj je dojenje tedaj veljalo za manjvredno in nečisto početje. Najele so druge ženske, dojilje, ki so doma pri svojcih pogosto pustile svojega nedojenega in nepreskrbljenega otroka. V teh biološko in kulturno izzvanih situacijah so otroci namesto materinega mleka torej začasno ali trajno potrebovali nadomestke. Neredko za ceno zdravja in preživetja tako hranjenih otrok. Ker so bile ljudem posledice jasne, so bile prakse nedojenja razmeroma redke in praviloma nezaželene.

Obdobje množičnega zaposlovanja dojilj, ko so se premožnejše meščanske ženske dojenju odrekle, se je nadaljevalo še v 19. stoletju, prav tedanji sistem družbenih vrednot, ki je dojenje potisnil na rob kot necenjeno, ogabno in za dame neprimerno opravilo, pa je povzročil njegov zaton. To se je zgodilo le v t. i. razviti zahodni družbi, ne pa tudi v drugih kulturah in delih sveta, kjer so otroci ostajali polno dojeni v povprečju od dve do štiri leta. Odnos do dojenja na Zahodu se sčasoma ni izboljševal, le namesto dojilj je, ker je bilo tako laže in ceneje, postala popularna uporaba mleka živali. Že sredi 19. stoletja so bile znane hude posledice teh praks, ne le na zdravju, temveč tudi v povečani umrljivosti dojenčkov. Da bi posledice omilili, se je začelo živalskemu mleku dodajati med, smetano, vodo, dojenčkom pa čim bolj zgodaj uvajati pomarančni sok in ribje olje.

V veri, da bodo težave bolje rešili, je bila leta 1867 izdelana prva komercialna mlečna formula. Konkurenca je rasla, industrija mlečnih nadomestkov se je razvijala s silovito hitrostjo, posel je zacvetel. Kmalu so bile marketinške aktivnosti za prodajo umetne otroške hrane tako intenzivne, da so segle v samo jedro zdravstvenih in vzgojnih ustanov. Komercialni pritiski na matere, naj uporabljajo nadomestke, so povsem zasenčili v začetku morda še prisotno namero izumiteljev mlečnih formul, da bi s svojimi pripravki reševali le težke situacije, ko imajo matere težave z dojenjem. V Evropi in ZDA je bilo v začetku 20. stoletja dojenih večina otrok. Postopoma pa jih je čedalje več prejemalo nadomestke. Do 50. let 20. stoletja je bilo nedojenih že polovica vseh dojenčkov.

Propaganda za prodajo umetnega mleka

Nikoli prej, razen zadnjih 70 let – od vzpona potrošniškega kapitalizma in prehranske industrije – ni prišlo do vseobsežnega načrtnega spodbujanja, propagandnega agitiranja in vsiljevanja uporabe umetnih mlečnih nadomestkov. Dojenje se je ženskam dalje predstavljalo kot nečisto, nepotrebno, fizično obremenjujoče, neokusno, malodane odvratno, saj so dojke v istem času postale oglasni seksualni simbol številka ena. Medicina se je pretvarjala, da ima o hranjenju dojenčkov več znanja od mater, ki so umetnost dojenja tisočletja prenašale iz ene generacije v drugo, matere pa so temu začele verjeti, dojenje so opuščale in postale vestne potrošnice prehransko manjvredne in zdravstveno tvegane otroške hrane.

Zanimivo je, da je prehranska industrija v sodelovanju z medicino potrebovala izjemno kratek čas, da je v 60. in 70. letih 20. stoletja vzpostavila prehransko sprevržen vrednostni sistem, povezan s hranjenjem otrok. Ker ni zares temeljil na znanosti, čeprav se je delal znanstvenega in strokovnega, so matere in otroci plačevali visoko ceno zanj, prek razvoja, zdravja in seveda, kar ni nepomembno, tudi z denarjem za nakup teh dobrin. Ekonomsko ceno so plačale družine prek družinskih proračunov in družba prek zdravstvenih proračunov, saj nedojeni otroci od nekdaj v povprečju več obolevajo in se slabše razvijajo.

Poskusi, kako umetnemu mleku dati ugled

Za oglaševanje mlečnih mešanic in promocijo življenjskega sloga moderne matere in dojenčka s stekleničko, denarja nikoli ne zmanjka. (Foto: Depositphotos)
Za oglaševanje mlečnih mešanic in promocijo življenjskega sloga moderne matere in dojenčka s stekleničko, denarja nikoli ne zmanjka. (Foto: Depositphotos)

Zaradi izsledkov novih študij, ki so bile v zvezi z materinim mlekom večinoma narejene šele v 80. in 90. letih 20. stoletja, se razmere počasi vračajo na svoje mesto. Materino mleko prve mesece in leta po rojstvu spet dobiva več otrok. Toda zaradi še vedno močnih (ali celo bolj izpiljenih in s tem večjih) oglaševalskih pritiskov, lobiranja prehranske industirje in vrzeli, ki je nastala pri prenašanju umetnosti dojenja od ene generacije mater k drugi, težko pričakujemo, kdaj bo tako, kot je bilo. Umetni nadomestki se javnosti, posebej bodočim materam, ki še nimajo izkušnje dojenja, pogosto še vedno skušajo prikazati kot enako sprejemljivi in zdravi za otroke kot dojenje. Poudarja se sicer, da ima materino mleko dodatne prednosti, kot da bi bil nekakšen »nadstandrad«. Kar seveda ne drži. Vsakršno hranjenje z nadomestki pomeni za vsakega otroka tveganje, da se bo slabše razvijal in da bo manj zdrav.

Seveda ni nujno, da bo tako pri vsakem otroku. Seveda nekatere matere v težkih življenjskih situacijah ne bodo mogle vedno dojiti. Toda morda se družba zanje lahko bolj potrudi in jim pomaga priskrbeti mleko druge matere (mleko iz mlečne banke, ki je v Sloveniji nimamo), kar je od nekdaj logična druga izbira, namesto da propagira uporabo industrijskega umetnega mleka. V povprečju bo družba, ki bo spodbujala hranjenje z mlečnimi nadomestki in industrijsko otroško hrano nasploh, zagotovo utrpela zaznavne posledice na zdravju otrok. V manj razvitih delih sveta je prenehanje dojenja, zaradi slabših higienskih razmer in pomanjkanja kakovostne prehrane otrok in odraslih, še danes (kot pred stoletji v naših krajih) tako pri dojenčkih kot pri malčkih, ki že uživajo gosto hrano, eden od glavnih vzrokov črevesnih okužb in umrljivosti otrok.

Industrija je torej z roko v roki z medicino in ob podpori (interesno financirane) moderne znanostji materam vzela skoraj vse znanje o dojenju, ponos, da zmorejo in znajo same najbolje nahraniti svoje otroke, predvsem pa denar. Veliko denarja. Ustvarila je moderne matere potrošnice umetnega mleka – tako je v znatni meri še danes.

Ženske, prebudimo se, zbudimo svet okoli sebe in si pomagajmo!

Ključno vprašanje seveda ni, kdo je kriv. Zgodovine ne moremo spreminjati, lahko pa se iz nje naučimo pomembnih lekcij. Predvsem se moramo vprašati, kaj lahko matere same naredimo za to, da bo pri dojenju manj težav in več veselja, kolikor nam to v tem zapletenem modernem svetu dopuščajo osebne življenjske okoliščine.

Matere lahko budno, strpno in srčno spreminjamo kulturo, da bo postala dojenju prijazna. (Foto: osebni arhiv)
Matere lahko budno, strpno in srčno spreminjamo kulturo, da bo postala dojenju prijazna. (Foto: osebni arhiv)

Ženske, ki se trudimo in si želimo dojiti:

  1. … moramo najprej razumeti, da so naše babice in matere, ki jim dojenje ni najbolje uspevalo, živele v časih, ko niso imele skoraj nobene pomoči in podpore. Obdane so bile s propagando, miti in pritiski, naj uporabljajo umetno mleko. Iz tega vidimo, da smo matere zavedene, da se moramo kolektivno prebuditi in spoznati prevaro, si pomagati in se zavedati, da težave pri dojenju niso ne nujne ne dedne, in da je danes pomoč in podporo mogoče dobiti.
  2. … moramo vedno pomisliti, da vse ženske resnično ne morejo dojiti, tudi če njihovo telo dobro tvori mleko za dojenčka. Težke življenjske situacije materi dojenje včasih zelo otežijo. Čeprav si želi in se neizmerno trudi, dojenje ne steče.
  3. … moramo upoštevati, da proizvajalec umetnega mleka in industrijske otroške hrane ne prevzema nikakršne odgovornosti za zdravje otroka, hranjenega z njegovim izdelkom. Podjetja dobro vedo, da s to hrano tvegamo poslabšanje zdravja pri otroku, vseeno pa nas bodo skušali s spretnimi oglasnimi prijemi in kljub etičnim kodeksom, ki prepovedujejo zavajajoče oglaševalske prakse, prepričati v nakup. Oni odgovarjajo za poslovne rezultate, mi za zdravje svojih otrok.
  4. … moramo vedeti, da ima industrija izjemno močan interes, ki ga intenzivno izvaja prek lobiranja in vplivanja na strokovnjake (farmacevte, zdravnike, nutricioniste idr.), posebej pa na nacionalne in mednarodne zdravstveno-prehranske organizacije, ki sprejemajo smernice za prehrano otrok. Zato so knjižice in plakati, ki nagovarjajo starše, največkrat spretno sestavljen oglasni material, ki nima resne povezave z dejanskimi potrebami našega otroka.
  5. … moramo izvajati pritisk na državo, da čim bolje in v prid zdravju otrok organizira zbiranje materinega mleka od mater, ki ga želijo podariti. Donirano mleko naj ponudi materam dojenčkov, ki ga nujno potrebujejo, da jim ne bo treba uporabljati in plačevati mlečnih nadomestkov.
  6. … moramo jasno zahtevati od zdravstvenih delavcev, naj se izobražujejo o dojenju in naj nam nudijo čedalje boljše informacije, kako rešiti zdravstvene in druge težave, ki dojenje ovirajo. Ne smemo biti zadovoljne s predlogi ali celo s pritiski, da moramo otroku ponujati umetne nadomestke.
  7. … moramo pritiskati na državo, naj od oglaševalcev industrijskega mleka in otroške prehrane zahteva, da navedejo, kakšna so tveganja za zdravje otrok pri hranjenju s tako hrano, vodstvom zdravstvenih ustanov pa naj izrecno naloži, naj umaknejo oglase za umetne mlečne nadomestke, stekleničke in industrijsko otroško hrano iz čakalnic svojih ustanov.
  8. …. se lahko o dojenju same čim bolje poučimo, medsebojno izmenjujemo dobre in slabše izkušnje in dobre prenašamo na matere, ki naše znanje o umetnosti dojenja želijo in potrebujejo.
  9. … sporočamo drugim materam o organizacijah, kot je La Leche League, kjer lahko dobijo pomoč in podporo pri dojenju, iztiskanju materinega mleka, ponovnem vzpostavljanju dojenja ali izboljšanju dojenja, ki ni dobro steklo.
  10. … se vzdržimo poveličevanja dojenja, o njem rajši govorimo kot o nečem, kar je naravno, a včasih težko, saj se moramo dojenja naučiti. Človek nima več instinktov, izgubil jih je, ko je razvil kulturo, toda matere lahko spreminjamo kulturo, da bo postala dojenju prijazna. Pri tem delujmo budno, strpno in srčno!

Mojca Vozel, april 2012