Silno čudna so priporočila, naj med otrokom odmerjamo po čajnih žličkah, kot bi šlo za kakšno zdravilo z resnimi stranskimi učinki in bi se bali predoziranja. (Foto: osebni arhiv)
Silno čudna so priporočila, naj med otrokom odmerjamo po čajnih žličkah, kot bi šlo za kakšno zdravilo z resnimi stranskimi učinki in bi se bali predoziranja. (Foto: osebni arhiv)

Od nekdaj me je zanimalo, kakšna je pravzaprav zgodba o medu v prehrani otrok. Kako je mogoče, da je med na eni strani ljudsko zdravilo visokega slovesa, s tradicijo zdravljenja in krepitve imunskega sistema, ki sega več kot pet tisoč let v preteklost, vendar je za najmlajše, ki so najbolj dovzetni za bolezni, v moderni družbi nič manj kot – prepovedan? Sprva sem kot mati zaupala, da tako pač je. Nato sem začela uporabljati glavo.

Bolj ko sem ugotavljala, da je med močan antibiotik, in bolj ko sem spoznavala, da zmore odlično zdraviti črevesna obolenja, hitro celiti rane in zdraviti celo superbakterijske okužbe, kjer antibiotična zdravila iz tovarn odpovedo, manj mi je bilo jasno, od kod naj bi v medu »razsajale« bakterije, zaradi katerih so morali vsakršno uporabo medu za otroke do enega leta starosti prepovedati. Skrajno čudna so se mi zazdela tudi priporočila, naj med otrokom odmerjamo po čajnih žličkah, tri na dan, kot bi šlo za kakšno zdravilo z resnimi stranskimi učinki in bi se bali predoziranja (sploh če pomislimo, kako se na drugi strani povprečen slovenski malček redno »predozira« s sladkarijami). Kako neki gre torej omejevanje medu pri otrocih skupaj s tem, da želimo s kakovostno naravno prehrano podpreti njihov razvijajoči se imunski sistem?

Raziskovala sem, eksperimentirala in spraševala čebelarje na terenu, kakšen med imamo Slovenci, kakšne so naše nakupne navade, kako ga uživamo, kaj je z vsemi temi omejitvami in doziranjem medu otrokom, kaj je z bakaterijami in superbakterijami. Ugotovila sem, da so bile v Sloveniji še pred nekaj desetletji narejene pomembne klinične študije in da se je med medicinske kakovosti pri nas uporabljal v bolnišnicah. Danes redki zdravniki še zdravijo z medom, čeprav jih je še vedno mogoče najti. Eden od njih ima svojo zasebno prakso nedaleč od tu, kjer živim.

Študije so se kopičile, pridobivala pa sem tudi dragocene osebne izkušnje, saj sem z medom veliko eksperimentirala. Spoznala sem ga do te mere, da ga v tekoči in strjeni obliki običajno prepoznam že po vonju in barvi, čeprav nisem nikoli čebelarila. Poučila sem se, kako je s temperaturami v panju in pri točenju. Pozorna sem na ponaredke medu in vem, kako prepoznati med, ki so ga segrevali. Danes večina Slovencev uživa med slabše kakovosti, kot bi ga lahko, in to zato, ker ima slabo znanje o njem in ker zaupa trgovskim verigam, namesto da bi se o medu raje pogovarjali s slovenskimi čebelarji. Pojemo pa ga prav tako bistveno premalo, saj ga nič več ne uporabljamo kot hrano.

Želja, da zgodbo o medu približam ljudem, me je vodila v pisanje Poročila o nesegretem medu. V dokument sem zložila strokovna in znanstvena spoznanja je 20-stransko poročilo, javno dostopno vsem, ki take informacije potrebujejo.

Preverila sem dileme, kako močan je antibiotični učinek nesegretega medu, kako med vpliva na zdravje zobovja, tudi ob uživanju velikih količin, posebej sem se posvetila navedbam o kliničnih primerih botulizma pri dojenčkih, povezanega z uživanjem medu, in o stališču uradne medicine, ki je do medu v tej starosti odklonilno.

Znanstvena literatura in eksperimentiranje strokovnjakov dokazujeta, da naravni med – s tem mislim samo na prvotočen in popolnoma nesegret med – pomembno okrepi odpornost otrok in odraslih, pohitri zdravljenje in okrevanje po boleznih, daje energijo, preprečuje in zdravi črevesna obolenja, obolenja dihal, karies, diabetes, celi rane… Že rahlo segret, tudi zgolj do 40° C, da se ga laže toči, je dokazano slabše in nekoliko okrnjeno živilo, postopoma pa tvori nezaželene in nevarne snovi ter hitro izgubi antibiotične učinke. S segrevanjem nad 36° C med postopoma postaja slabaša hrana. Pasteriziran med, segret prek 60° C, pa je že nevarno gojišče bakterij in škodljiv.

Iz ZDA, kjer se med praviloma pasterizira, se je razširila novodobna zdravstvena usmeritev, da je med nevaren za dojenčke zaradi morebitne prisotnosti bakterije botulizma. Študije in eksperimentalni dokazi kažejo, da je ta prepoved v nasprotju z dokazi o antibiotičnem delovanju naravnega nesegretega medu in da so uradne informacije o medu v prehrani otrok zavajajoče.

Danes preveč ljudi poseže po skoraj vsakem medenem izdelku na policah trgovin in ne poišče čebelarja, kjer je mogoče dobiti pravi, nesegret, prvo točen, morda že kristaliziran podeželski ali gorski slovenski med, ki ni le odlična vsakodnevna hrana, ampak hkrati tudi zelo pomembno naravno zdravilo.

Preberite Poročilo o nesegretem medu, 2011