Moji novinarsko-poročevalski začetki so me že v času študija in po diplomi iz novinarstva vodili skozi izjemno zanimivo (po)osamosvojitveno obdobje, ki ga je zaznamovalo uvajanje kapitalizma v slovensko družbo. Do podrobnosti sem spoznala soočenje dveh sistemov, delovanje novih poslovnih in finančnih institucij, prihod mednarodnih korporacij. In magistrirala iz ekonomskih ved. Sčasoma sem opazila, da najraje pišem o družbeni odgovornosti podjetij, trajnostnem razvoju, okolju prijaznih rešitvah in družini prijaznem poslovanju. Več kot dve desetletji sem bila kot novinarka in urednica del poslovnih medijev in založništva. Ko sem si ustvarila družino in se leta 2006 izšolala tudi za svetovalko pri mednarodni zvezi za dojenje La Leche League International, sem pričela kot prostovoljka pomagati materam glede dojenja in prehrane majhnih otrok. Tedaj me je povleklo v antropologijo, ki me je navduševala že v času študija. Zagrizla sem se v raziskovanje antropoloških študij o vplivih materinega mleka in prehrane na zdravje otrok, pa tudi v opazovanje, kakšne terapevtske prednosti imajo različne diete na zdravje mater, otrok in družine ter kako kapitalizem spreminja naš način življenja. Ko sem v prostem času svetovala materam, kako reševati najrazličnejše težave, sem se vsakodnevno soočala s stiskami družin, ki so nastale zaradi posledic neprimerne prehrane, zaradi močnih kulturnih pritiskov, napačnih informacij in zmot o zdravi hrani, pa tudi zaradi posledic neetičnega prehranskega oglaševanja, lobiranja in spornih potez prehranskih korporacij. Tedaj sem videla, da družba, v kateri živimo in ki ji dinamiko narekuje kapitalistični sistem, ljudem prinaša veliko dobrega, toda tudi resne težave, ki potrebujejo osvetlitev. Želela sem si, da bi več ljudi sprevidelo, kako so se prehranjevali naši predniki in kakšno dediščino so nam zapustili na področju prehranskih znanj. Začela sem pisati o tem, kako razumeti ta čas skozi stara znanja, kako postavljati prehranske temelje, kaj jesti in zakaj, seveda ob zavedanju, da živimo v času, kakršen je in iz katerega ne moremo preprosto izstopiti.

Preučila sem dolgo vrsto klasičnih del o prehrani človeka s področja antropologije, medicine in druge vire. Povezujem fizične, pa tudi energijske in duhovne dimenzije hrane in zdravja. Predvsem me privlačijo pred-industrijske kulture, njihovi vzorci prehranjevanja in verovanja v »svetost« določene hrane in prehranskih praks, ki imajo velik pomen za prenos znanja o prehrani in od katerih se lahko sodobna družba nauči marsikaj. Učila sem se (in se še vedno učim) prek izkušenj družin, ki me prosijo za pomoč, da bi laže našle rešitve za svoje težave.

Brez osebne prizadetosti ob boleznih, ki sem jim podlegla zgodaj v mladosti, in brez vsega, kar so me naučili moji otroci, najbrž ne bi našla poti do prehranskih spoznanj. Ne bi sprevidela, da nam narava (poleg vrste drugih načinov) omogoča tudi zdravljenje s hrano in graditev imunskega sistema po tej poti. V poldrugem desetletju mojega prehranskega raziskovanja, aktivnega pisanja in svetovanja se je nabralo veliko informacij. Zato sem začela na povabilo predavati večjim skupinam po Sloveniji, pretežno vrtcem, šolam, društvom, lokalnim skupnostim in interesnim krogom ljudi, ki o prehrani že marsikaj vedo, a želijo vedeti še več. Razvila sem tudi sistem delavnic, kjer zainteresirane posameznike naučim temeljnih znanj o prehrani odraslih in otrok, da si znajo pomagati sami in da zmorejo kritično sprejemati informacije v medijih, ob katerih so bili prej večinoma zmedeni. Na pobudo nekaterih posameznikov, ki so želeli osebno svetovanje, sem odprla tudi to možnost. S področja prehranske antropologije pišem doktorsko disertacijo.

Sodobni kapitalizem je čas, ki nam omogoča veliko izbire in možnosti. Daje nam to, ob čemer bi se našim prednikom morda zasvetile oči. A povzroča tudi informacijske šume, zmedo, konflikte in stiske, merjenje moči med starši in strokovnjaki, iskanje prehranskih “resnic”, ki se zdijo včasih kot igle v kopicah sena. Skupaj nam je laže. Moja naloga je, da znanje delim, da o tem pišem članke, knjige, spletne objave, da predavam in svetujem, da povezujem skupine podobno mislečih ljudi, ki želijo vedeti, kako je vendar s to hrano, kaj naj bi sploh jedli in – zakaj. Všeč mi je, ko dobim vprašanje – zakaj! Kajti, če veš, zakaj je tako, resnico preprosto začutiš, ne potrebuješ gurujev, strokovnjakov in voditeljev. Potrebuješ znanje, ki te samo vodi naprej. Osebno me je vodilo delo nešteto raziskovalcev antropologov, nutricionistov, zdravnikov, zobozdravnikov, popotnikov, menihov, nadobudnih študentov in drugih, ki so srčno iskali in našli igle v kopici sena, delce velike sestavljanke, o kateri so naši predniki vedeli morda bistveno več kot vemo danes.

Ste z nami? Pridite na kakšno predavanje. Ali mi pišite, če se želite povezati z namenom širjenja prehranskih znanj.

Mojca Vozel