Hrana, ki zdravi: domača nesegreta skuta, prvotočeni med in jagodičevje. (Foto: Depositphotos)
Hrana, ki zdravi: domača nesegreta skuta, prvotočeni med in jagodičevje. (Foto: Depositphotos)

Gotovo so vas že kdaj v življenju prepričevali, da v moderni družbi izobilja hrana ne more bistveno spremeniti zbolevanja ali poteka bolezni, da ne more izboljšati že tako zadovoljivega razvoja otrok, da se s hrano ne da pomembno vplivati na raven energije, na počutje, odpornost, koncentracijo, odpravo motenj, inteligenco,… Tega niti za trenutek ne verjemite. Tako govorijo ljudje, ki nimajo dovolj znanja o prehrani in prebavnih procesih in nikdar niso zares raziskovali moči naravne hrane. Precej verjetno je, da se take hrane bojijo – živimo namreč v družbi, polni strahu pred mikrobi, čeprav smo narejeni skoraj v celoti iz njih.

Nekoč sem živela v svetu, kjer hrana nima resnične moči, ampak velja za nujni vir energije, in tam »jesti zdravo« pomeni le to, da s »pravilno sestavo obrokov« po nareku doktrine skušam »vzdrževati« svoje zdravje, dokler pač gre. Da bi lahko s hrano karkoli zdravila ali si zdravje povrnila, ga celo izboljševala, nisem niti pomislila. To pač ni domet hrane, sem menila. Šele ko sem resno zbolela in križarila okoli zdravnikov, ki mi niso znali pomagati, in se po letih trmastega iskanja ter hlastanja za starimi pozabljenimi in najnovejšimi viri pregrizla do spoznanj o virih zdravja, so se mi odprla vrata v drug svet. Danes živim v njem. Zbolela sem zaradi hrane in ozdravela zaradi nje. Ni bilo lahko, toda hvaležna sem za vsak dragoceni uvid o resnični moči hrane in za moč, da sem zmogla opustiti poprejšnje vzorce.

Danes vem, da prehrana moderne družbe nima skoraj nič skupnega z resničnim zdravjem. Številne pred-moderne družbe so stoletja in tisočletja pred nami natanko vedele, katere prehranske prakse je treba prenesti na potomce, katera hrana gradi in zdravi, pomanjkanje česa vodi v bolezen. Morda boste presenečeni, da se njihova pojmovanja o hrani in zdravju nikakor ne ujemajo s tem, kar o hrani mislimo ljudje danes, na čelu z večino sodobnih strokovnjakov.

Zdravljenje s hrano

Kaj sploh lahko storim, ko spoznam, da je prehranska piramida nedodelana, zavajajoča in nevarna za moje zdravje kot ledena gora za Titanik – bolj se ji bližam, bolj sem pogubljena? Vsakdo bi danes potreboval program za resetiranje. Izbrisati bi bilo treba tako rekoč vse, kar so nas o prehrani učili v minulih nekaj desetletjih … Pravo pot nam lahko spet razkrijeta le znanost, neodvisna od korporacijskih virov, in oddaljena preteklost tistih zdravih pred-modernih družb, ki so navdihnile klasične vire o hrani in zdravju človeka. Z dokazi, od česa je človek v zgodovini dobro živel in zakaj je zboleval, razpolaga manjšina strokovnjakov, tudi njihova spoznanja pa se morajo umikati pogledom in trditvam, ki jih lansira globalna prehranska mašinerija. Pravo znanje je mogoče iskati v krogu paleontologov in antropologov, v krogu neodvisnih zdravnikov in zdravilcev, v krogu brezkompromisnih nutricionistov in prodornih znanstvenikov, ki poznajo tako najnovejše kot klasične študije in jih znajo uporabiti v praksi.

Prečiščevalci in naravni »antibiotiki«: glina, česen, čemaž, šparglji, rdeča redkev, kurkuma, cimet in sveže točeni naravni med. (Foto: osebni arhiv)
Prečiščevalci in naravni »antibiotiki«: glina, česen, čemaž, šparglji, rdeča redkev, kurkuma, cimet in sveže točeni naravni med. (Foto: osebni arhiv)

Moderna družba je izgubila kompas. Večina ljudi ne ve, katera hrana daje življenju polnost in zdravje, katera pa mu oboje jemlje in vodi v kronične bolezni. Sodobna dognanja o prehrani so ujeta v labirintu znanstvenih nedoslednosti, političnega lobiranja, neetičnega trženja in nadvlade ekonomskega modela korporacijske rasti in finančne uspešnosti. Epidemije degenerativnih kroničnih obolenj se pojavljajo že zgodaj v odraslosti in zdravje otrok se izrazito slabša. Uradna doktrina dirigirano jadra od enega pričakovanega super-odkritja do drugega, nenehno spreminja svoje smernice, toda razmere se kljub temu slabšajo in ljudje so čedalje bolj bolni.

Hipokrat, veliki antični mislec in eden prvih zdravnikov naše dobe, pomenljivo reče: »Naj bo hrana vaše zdravilo. Naj bo zdravilo vaša hrana.« Danes ga upoštevajo skoraj v vsem, razen v tem. Zato ni čudno, da je nastala modernejša izpeljanka: »Če današnji zdravniki ne bodo postali jutrišnji prehranski strokovnjaki, bodo današnji prehranski strokovnjaki postali zdravniki jutrišnjega dne.« Z zdravili lahko dobite bitko z boleznijo ali jo zaradi njih izgubite, toda z jemanjem zdravil si ne morete zares povrniti zdravja in polnega življenja. Da pot do zdravja vodi najprej prek vzorcev prehranjevanja, se načeloma zavedamo. Toda kaj jesti? Večina ljudi zase pravi, da se prehranjujejo »dokaj zdravo«, toda zdrava hrana za vsakogar od njih pomeni kaj povsem drugega. Popolna zmeda, torej! Rešitev pa je težka, kajti ključno ni le, kaj jemo, ampak predvsem, kaj s hrano počnemo. Tu pa se odpre prava Pandorina skrinjica težav.

Zakaj med in mleko

Med in mleko sta v tej zgodbi najprej simbola – padla angela. Ko so nekoč ljudje rekli, da se »cedita med in mleko«, so mislili na izobilje in zares tudi na med in na mleko kot hranljivo, zdravo in zaželeno. Premožne vladarice so se kopale v mleku. Stoletniki na Kavkazu so živeli od mleka. Hipokrat je s surovim mlekom zdravil vsa prebavna obolenja. Danes je mleko postalo kontroverzno živilo. Za otroke je, z izjemo materinega mleka, alergen številka ena. Povezuje se ga z mnogimi zdravstvenimi težavami: s kolikami dojenčkov, alergijami, astmo, kožnimi in črevesnimi obolenji, vnetji ušes, prehladi, ponavljajočimi se anginami, diabetesom … Številne matere morajo biti na dieti brez kravjega mleka, ko dojijo. Mleko ni več to, kar je bilo.

Ali pa poglejmo med, nekoč eliksir lepote, zdravja in mladosti, v mnogih starih kulturah tudi »sveta hrana«, danes pa komaj še varno živilo. Ponaredki medu so vsakdan trgovskih verig. Za otroke bi med nekateri najraje prepovedali (za dojenčke so ga tako ali tako že). Ljudje, ki zdravijo bolezni z medom, so deležni posmeha, celo kadar to počno zdravniki. Na rane ga skoraj nihče več ne daje. Redke ženske bi danes med namesto kreme nanesle na kožo. In le redki vedo, da cvetni prah odlično odpravlja bolečino, o čemer smo prav tu v Sloveniji pred štirimi desetletji naredili mednarodno odmevne klinične raziskave. Zaradi strahu pred zobno gnilobo med največkrat pristane celo v isti kategoriji kot industrijski sladkor: zmerno, malo, čim manj. Smo res prepričani v to, kar počnemo?

Domače surovo kislo mleko in nesegret kristaliziran med materine dušice. (Foto: osebni arhiv)
Domače surovo kislo mleko in nesegret kristaliziran med materine dušice. (Foto: osebni arhiv)

Vsa znanstvena, empirična in klinična dejstva o hrani k sreči le niso tako zelo izgubljena in zmedena. Nasprotno. Že dolgo je (skozi klasična prehranska dela) dokazano, zakaj se otroci v moderni družbi razvijajo slabo, zakaj so mnogi tako pogosto bolni, zakaj je vsaka generacija bolj nagnjena k zgodnjim degenerativnim boleznim. Redke družine, ki so že našle pot nazaj v svet naravne hrane in se jim je zdravje začelo vračati, se čisto zares počutijo, kot da se jim spet cedita med in mleko. Tudi če medu in mleka morda niti ne uživajo. Saj ne gre zares za med in mleko, ampak za to, da iščemo, odkrivamo, si pomagamo povrniti naravno zdravje s polnovredno in hkrati zdravilno hrano. Ni nam treba verjeti kapitalu, lobijem in politiki, ki nam vsiljujejo napačne predstave o tem, kaj je »zdrava hrana«. Pravico imamo jesti, kar nam je bilo za razvoj in zdravje ponujeno skozi zgodovino in kar so v tisočletjih sprejele in razumele mnoge stare kulture.

Naravna hrana je v modernem svetu dragocena dobrina. Si jo lahko vedno priskrbi vsak? Da in ne. Morda jo najdemo že na majhnih tržnicah in bližnjih kmetijah, ki jih je na podeželju in ob robu mest dovolj. Ovire pa so vendarle visoke: tempo življenja in pomanjkanje časa, preveč in premalo informacij, potreba po preverjanju kakovosti, nezaupanje v neoporečnost, denar, zavajajoče oglaševanje, miti, strahovi in predsodki. Ni treba, da ima hrana eko, bio in druge certifikate; včasih je to lahko dobra pot, da pridete do nje, drugič lahko plačate visoko ceno za nekaj, kar se spretno dela, da je zdravo in naravno. Prava naravna hrana verjetno nikoli ne bo dostopna vsem ljudem, toda z vztrajnostjo in znanjem je mogoče doseči, da jo bo družba začela bolj ceniti in da bo do nje laže priti.

Raziskovalno potovanje

Ostrige iz Atlantika in limone z Lošinja. (Foto: osebni arhiv)
Ostrige iz Atlantika in limone z Lošinja. (Foto: osebni arhiv)

Vsebine te spletne strani so plod mojega raziskovanja in samozdravljenja s hrano, ki poteka vsaj poldrugo desetletje. Zahvaliti se moram za veliko priložnost, da sem se lahko učila od najboljših antropologov, prehranskih raziskovalcev in nutricionistov v svetovnem merilu; njihova imena boste našli v mojih zapisih, člankih, poročilih in študijah. Našla sem osupljiva znanja, do katerih svodi zelo ovinkasta pot, kajti odrinjena so v ožji krog prehransko ozaveščenih ljudi in zamegljuje jih moderna dogma.

Ne pripadam nikakršni prehranski »sekti«, vseeno mi je, ali kritično analiziram »uradne« ali »alternativne« pristope, kadar menim, da brcajo v temo in odkrivajo toplo vodo, ki je bila že davno odkrita. Še najmanj me ustavlja diktatura prehranske piramide, ki se ji antropološka in paleontološka dejstva že dolgo odkrito rogajo.

Navdušujejo me polemike, zakaj majhni otroci ne marajo zelenjave, od kod v Zahodnem svetu toliko debelosti (ki ne pride od gledanja televizije in premalo gibanja), zakaj stara alpska ljudstva brez zobnih ščetk ne v otroštvu ne v odraslosti tako rekoč niso poznala zobne gnilobe, zakaj so imeli kmetje v Evropi pred stoletji visoko rodnost in tragično nizko preživetje otrok, zakaj nosečnice afriških Masajev, ki živijo od polnomastne živalske hrane, nimajo znakov povišanega holesterola, in kaj se zgodi, če zapadejo v stroge prehranske tabuje svoje kulture, zakaj so ljubitelji mastnih sirov in gosjih jetrc v Provansi primerno vitki in zdravi, srčno-žilne bolezni pa jih ne pestijo, zakaj tradicionalni Eskimi ne poznajo raka, čeprav jedo komaj kaj rastlin, od kod artritis in diabetes pri egipčanskih faraonih, zakaj so muslimani prepovedali svinjino in zakaj so stari Azteki ter pred-moderni Aboridžini postali kanibali, od kod sveta krava in vegetarijanstvo v Indiji, zakaj se Arabci v puščavi ne nalivajo z vodo, kot to počno beli civiliziranci,…

Kaj jedo naši otroci

Žalosti me na drugi strani pogovor o tem, kaj ima na krožnikih in v nakupovalnih vozičkih večina sodobnih družin. Nihče seveda ne potrebuje pridig, toda boli spoznanje, da so že naši starši izgubili prepotrebna prehranska znanja, ki bi jih morali prenesti na nas kot otroke. Današnja generacija staršev ve še veliko manj o tem, kako na naraven način zavarovati lastne otroke pred degenerativnimi boleznimi, propadanjem telesa in uma. Nekateri so prepričani – ker jim tako rečejo strokovnjaki in ker isto zgodbo kot pokvarjeno ploščo ponavljajo množični mediji – da lahko »zmerno uživamo vso hrano«. Ki je pretežno hrana iz trgovin. Rečejo tudi, da »hrana ni vzrok bolezni«. In da mikrobi pridejo »od zunaj« – v javnih prostorih, v šolah in vrtcih, v peskovniku ali v čakalnici pri zdravniku, napadejo svoje nič hudega sluteče žrtve. Mantra modernega časa je, da so otroci po naravi dovzetni, šibki, da je normalno, če otrok, ki hodi v vrtec, nenehno zboleva, saj »se mora prekužiti«. Speljali so nas v slepo ulico in tega večinoma sploh ne vidimo.

 

Otrok ožema doma narejeno surovo maslo. (Foto: osebni arhiv)
Otrok ožema doma narejeno surovo maslo. (Foto: osebni arhiv)

S posebnimi prehranskimi protokoli je imunski sistem mogoče »reprogramirati« in okrepiti. Pri nekaterih otrocih je učinek hiter, postanejo odpornejši in močnejši. Z naravno hrano je mogoče graditi robusten imunski sistem, postopno odpravljati škodo na zdravju, nadoknaditi zaostanke v razvoju. Zavedati pa se moramo, da lahko otrok zboli tudi na najboljši hrani, kajti bolezen ni samo odraz porušenega ravnovesja, stresnega okolja, pomanjkanja hranilnih snovi, prisotnosti mikroorganizmov, ampak je hkrati tudi pot, po kateri se telo sistematično znebi nakopičenih strupenih in odpadnih snovi. Nekateri ljudje živijo v iluziji, da bodo s spremembo hrane prenehali zbolevati. Ko kljub temu prepričanju zbolijo, iščejo krivca v hrani, ki so jo nedavno pojedli. Toda tako preprosto to ne gre. Vsak od nas, ki živimo v modernem zastrupljenem svetu, najbrž vsako leto potrebuje kakšno epizodo ali dve bolezni, toda ni treba, da je ta težka, kronična ali uničujoča. Če tako bolezen zmoremo in znamo podpreti z naravno hrano, bomo morda po vsaki bolezni precej boljšega zdravja. To nam med drugim že tisočletja dopovedujejo tudi najstarejši medicinski pristopi na svetu, utemeljeni na načelih holističnega zdravljenja.

Seveda je za vsakega od nas najpomembnejše, da ničesar ne prepušča naključju ali veri v kakršnekoli pristope, ki jih preslabo pozna. Zdravje ni šala in bolezen še manj. Ne opuščajmo diagnostike, zdravljenja ali zdravil, ob katerih se počutimo varni, dokler nismo res prepričani, da jih več ne potrebujemo ali da zaradi njih nastaja več škode kot koristi. Imejmo se radi, iščimo poti do zdravja tako, da raziskujemo in dvomimo.

Kaj jesti

Sveže iztisnjeni zelenjavni sokovi. (Foto: Depositphotos)
Sveže iztisnjeni zelenjavni sokovi. (Foto: Depositphotos)

Vsak človek je drugačen, univerzalnega jedilnika za ohranjanje zdravja ni. Kljub temu pa obstajajo temelji, ki so jih odkrila že stara ljudstva in so do danes odšli skoraj v pozabo. Toda zdaj, ko so ljudje čedalje bolj bolni, se počasi vračajo. Težko bi jih kulturno povsem poenotili, saj so ljudje po vsem svetu od nekdaj jedli zelo različno hrano, pa vendar je prek raziskovanja prehranskih kultur mogoče odkriti kar nekaj zelo zanimivih skupnih imenovalcev. Kako se jim lahko približamo, naj kratko nakažem s svojo izkušnjo …

Moja hrana je v največji meri surova in zelo bogata z encimi. Tega so me pred leti pravzaprav prvi naučili presnojedci. Naučili so me, da je telo zelo hitro mogoče čistiti s pomočjo rastlin, predvsem s sočenjem zelenjave, kar včasih sproža neprijetne simptome. Zelenjavni sokovi so odličen pripomoček; rastlinam odstranimo težko prebavljiva vlakna, da dobimo neposreden dostop do nepredelanih hranilnih snovi z visoko možnostjo vsrkanja. Mimogrede, z zelenjavnimi sokovi se je brez stradanja mogoče tudi varno postiti. Močne učinke sočenja, z izdelanimi recepti za vrsto bolezni, je uporabljal že slavni Norman Walker, zdravilec in učitelj naravnega zdravja.

Za budnico o vplivu hrane na telo in um sem hvaležna najširšemu vegetarijanskemu krogu prijateljev in znancev. S tem vlakom sem potovala dobra štiri leta in spoznala vrsto drugačnih resnic o moderni prehrani. Vegetarijanci so borci za pravico do naravne hrane, so glasna vest moderne družbe, ki ves čas opominja, da smo šli v industrijski reji živali, pa tudi pri pridelavi rastlin hudo predaleč in da je sklicevanje na »nezadostno prehranjenost planeta« le slab izgovor. Včasih svoje visoko etično poslanstvo izvajajo tudi na svojo škodo, ko se na primer zatekajo k uživanju soje, ene najbolj problematičnih industrijskih rastlin v človekovi prehrani vseh časov.

Toda obstaja še ena plat, izjemna moč živalske hrane, ki je v naravni, nepredelani, neindustrijski obliki eden od najhitrejših načinov izgrajevanja bolnega in opešanega telesa in uma. Mnoge ljudi je danes strah surove živalske hrane, zgrozijo pa se še posebej ob omembi maščob živalskega izvora. Tako namreč zmotno uči sodobna prehranska doktrina. Prepričani so, da bodo od tega nevarno zboleli, se zredili, imeli povišan holesterol, da jim bo odpovedalo srce,… V svojem času nadvse ugledno in sloveče ime, zobozdravnik Weston A. Price, je pred osmimi desetletji dokazal nasprotno. Ko je bilo to še mogoče, je na svojih potovanjih okoli sveta obiskoval zdrava ljudstva, ki so bila povsem izolirana od civilizacije. Njegovi nauki so danes vredni še več kot za časa njegovega življenja. Kdor je prebral njegova dela, ne bo nikdar več tehtal: »Jesti maslo ali margarino?«

Ob njem si mesto na vrhu zasluži antropolog in arktični raziskovalec iz začetka 20. stoletja Vilhjalmur Stefansson. Človek, ki je leta živel z Eskimi in peljal može prek Severnega pola (brez zelenjave ali limoninega soka, ki so ga kot obvezno zalogo odpravam narekovali tedanji zdravniki), ne da ga bilo strah smrtonosnega skorbuta. Čudež? Za vse, razen zanj. Vedel je, kaj je treba tam gori jesti, da ostaneš zdrav. Učil se je od Eskimov.

Toda ljudje ne poslušajo. Raje pozabijo in se nato čudijo. Danes nam oglasi sugerirajo, da moramo pojesti pet porcij sadja in zelenjave na dan. Lepo. Če ne bi ob tem žal pozabili na vse ostalo, kar je še bistveno pomembnejše: na to, kako in zakaj jesti obilo surovih maščob in beljakovin v obliki, kot pridejo neposredno iz narave, kako se zavarovati pred vsakršno procesirano hrano, kako paziti, da s hrano ne bomo zaužili zdravili, hormonov in pesticidov, zakaj je tako pomembno, da se izognemo konzervansom, umetnim barvam in genskim manipulacijam s hrano. Ni se nam treba sprijazniti z življenjem v nenehnih alergijah in kroničnih boleznih, toda naučiti se moramo, kako zlesti iz brezna. Pet na dan ne bo dovolj. Pa tudi prehranski dodatki niso prava rešitev.

Sladko polno življenje

Sirova tortica iz povsem surovih naravnih sestavin, ki gradijo telo. (Foto: osebni arhiv)
Sirova tortica iz povsem surovih naravnih sestavin, ki gradijo telo. (Foto: osebni arhiv)

Kot dojenčki smo se naučili, da je materino mleko polnovrednega okusa in zelo sladko. Zato smo pridobili preferenco do take hrane: obožujemo živila z visoko vsebnostjo sladkorja in maščob. To ni narobe, čeprav skuša sodobna prehranska znanost prikazati drugače. Narobe postane samo tedaj, kadar hrane nismo vzeli neposredno iz narave in jo pojedli, ampak pa smo dovolili, da jo je nekdo osiromašil in agresivno procesiral. Narava se ni zmotila. Sladkorji in maščobe v naravni »embalaži«, brez procesiranja, vračajo izgubljeno zdravje, toda večina ljudi jih danes več ne uživa.

Da bi se morali odpovedovati sladicam? Življenje je sladko kot skutina tortica na tej sliki, narejena v pol ure le iz naravnih in popolnoma nesegretih sestavin. Ni je mogoče pojesti preveč, saj izgrajuje kosti in krepi zobovje, podpira razvoj in delovanje možganov. Hrana seveda ni edini vir energije, ki nas obdaja in s katero se lahko zdravimo, zagotovo pa je eden od najpomembnejših. Zadovoljstvo, ki ga čutimo, ko se teh veščin naučimo, daleč presega vse nagrade, ki smo jih v življenju kdajkoli prejeli.

 

Mojca Vozel