Otrok po šestem letu ni več pasiven jedec, desetletnik pa pri izbiri hrane že vzpostavlja nadzor in hrano brez vednosti staršev tudi kupuje. Kako komunicirati z odraščajočimi otroci in ali je prav, da je Slovenija v šolah prepovedala prehranske avtomate?

Slovenija je pred nekaj leti po zgledu Francije z zakonom o šolski prehrani prepovedala namestitev prehranskih avtomatov v šolske prostore. S tem se je sklenila soočiti z naraščajočo debelostjo in prehranskimi boleznimi, ki se med otroci resno slabšajo po letu 1991 (gre za eno od posledic večje ekonomske odprtosti in prodora mednarodnih trgovskih verig). Ukrep cilja na odraščajoče otroke in najstnike, ki že imajo možnost odločanja o tem, kaj bodo jedli in pili, ter tudi neko kupno moč.

Zakon ima sicer luknjo, ki jo nekatere (srednje) šole zaobidejo tako, da v jedilnicah in kioskih vseeno prodajajo industrijske pijače in sladkarije, ki naj bi jih zakon s prepovedjo avtomatov iz šol odstranil. Poleg tega se zdi zakonska prepoved nesmiselna, saj si mladi vse to lahko kupijo v vsaki bližnji trgovini. Toda poglejmo pozorneje. Razprava o avtomatih postane bolj zanimiva, če razmislimo, kaj nam takšna ali drugačna praksa prinaša v prihodnje. Za napoved ne potrebujemo sofisticiranih ekonomskih modelov ali jasnovidnosti. Zgovorni so že rezultati antropoloških študij v družbah, ki po ekonomski razvitosti (karkoli pod tem razumemo) vsaj za kakšno desetletje Slovenijo prehitevajo. Kaj se zgodi, kadar je dostop do prehranskih avtomatov sproščen, pokaže študija v ameriški zvezni državi Kentucky.1

Sladkarije generirajo nujni denar

Javne šole v ZDA zaradi preobremenjenih javnih financ (na katere gotovo vpliva tudi čedalje bolj bolna populacija) ne dobivajo dovolj sredstev za vse nujno potrebne izobraževalne programe. Znajti se morajo same. V bogatih okrožjih dobijo donacije in sponzorstva, v revnejših pa tega ni, zato iščejo izhode v sili. Eden od izhodov je služenje s prehranskimi avtomati. Mladina je navdušena, saj raje kot po šolski malici in kosilu posega po priboljških iz avtomatov. Vodstvo osnovne šole in učitelji v podeželskem vzhodnem Kentuckyju se dobro zavedajo, da se zdravje otrok tudi zaradi takšnih praks slabša. Imajo visoko nadpovprečen delež debelih in prehransko bolnih otrok, toda šola si brez tega denarja ne more privoščiti nekaterih nujno potrebnih izobraževalnih programov, pravijo. Brez teh programov se njihovi učenci ne bi mogli enakovredno vpisovati na srednje šole. Avtomati torej generirajo pomemben denar in vzdržujejo šolski proračun. So simptom ekonomsko razvite družbe in odraz delovanja šolskega sistema v potrošniški ekonomiji. Študija v Kentuckyju nas opozarja, kako lahko stvari uidejo izpod nadzora.

Pogajalska moč najstnikov

Izkušnja kaže, da prehranska vprašanja nikoli niso ločena od drugih družbeno-ekonomskih dilem. Ne slepimo se, da so krivi ameriški starši, ki otrok niso naučili, kaj je zdrava hrana. Odločitve o tem, kaj bo otrok jedel, niso povsem v rokah staršev in odvisni zgolj od tega, kako dobro so starši otroku razložili prehranske smernice. Ni res, da učenje prehranskih informacij ljudi avtomatično usmeri v izbiro zdrave hrane. Oglaševalci to dobro vedo.

Le prvih pet let so otroci odvisni od staršev in drugih avtoritet, nato pa postopoma začno vplivati na vsakodnevno izbiro hrane. V najstniških letih so prehransko v veliki meri svobodni, četudi jih omejuje kupna moč. Že v starosti 9–11 let uporabljajo učinkovite komunikacijske strategije.2,3 S prošnjami in nagovarjanjem vplivajo na izbiro trgovin in vsebino nakupov, s starši se redno pogajajo, znajo oceniti počutje staršev in z njim manipulirati, pri obrokih dosežejo, da smejo jesti drugo hrano kot odrasli, s sošolci menjujejo malico in priboljške ali si jih delijo. Avtoriteto staršev znajo načrtno izzivati, denimo z nakupi »prepovedane hrane«. Hrana je vzvod, s katerim se osamosvajajo in vzpostavljajo nadzor nad okoljem. Z izbiro kažejo status, osebne vrednote in se identificirajo z vrstniki. Starši običajno mislijo, da so zgrešili pri vzgoji in da se učne ure o prehrani otroka niso prijele. A to ni nujno res.

Kako o hrani komunicirati z najstniki


Ko otrok preraste obdobje prehranske odvisnosti, najbolje deluje vzgoja z zgledom. Kar bo videl jesti starše in druge njemu pomembne odrasle, bo razumel kot sprejemljivo. Če se bo v šoli, glasbeni šoli, na treningu in drugod naučil uporabljati prehranske avtomate, bo tudi te sprejel kot normalen del prehranjevanja. Morda bi pričakovali, da bolnišnice in zdravstveni domovi takšnih avtomatov nimajo, toda ni tako. Najdete jih lahko celo nekaj korakov stran od otroških zobnih ambulant.

Starši naj skrbijo za zgled in ponudbo ustrezne hrane – kar je na mizi in v hladilniku, otroku sporoča, da je sprejemljivo. Starši odločamo, kaj bo ponujeno in kdaj, otroci odločajo, kaj bodo vzeli in koliko. Tako razvijajo občutek za lakoto, sitost, okus, situacijo in kulturo. Enako velja za šole in druge javne ustanove, v katerih poteka socializacija otrok (popoldanske šole, športni klubi, društva, zdravstveni domovi): kar se ponuja, odraža vrednote teh ustanov in na mlade prenaša sporočilo o sprejemljivi hrani. Pritisk, prepovedi in prisila ne delujejo. Hrano, ki jo silimo, otrok začne odklanjati, hrano, ki jo prepovemo, pa vzljubi.4,5

Če želimo, da bodo odraščajoči otroci jedli čim več hrane, ki ne povzroča debelosti in prehranskih bolezni, se moramo tako starši kot učitelji držati določenih komunikacijskih strategij. Naj omenim le nekatere dobro delujoče.

(1) Otrok ne sprašujemo, kaj bodo jedli za kosilo ali večerjo, sicer tvegamo, da bodo predlagali hitro hrano. Odgovornost za ponujeno je na odraslih.

(2) Če nameravamo jesti zunaj, izberimo restavracijo že prej, preden najstnik prevzame pobudo in on odloča. Občasna pogajanja ne porušijo pravil, prav je, če včasih odloči otrok (npr. če ima rojstni dan).

(3) Za mizo se pogovarjajmo o okusih, počutju, navadah in občutkih ob uživanju hrane. Ne pridigamo o zdravi hrani in naštevamo koristi bio živil. V državah, kjer za mizo prevladujejo pogovori o okusih, počutju in odnosih med ljudmi, so ljudje precej bolj zdravi kot tam, kjer se vse vrti okoli zdrave hrane, zbujanja krivde ter preštevanja vitaminov in mineralov.

(4) Ne sprašujte otroka kar naprej, ali je lačen. Če je kosilo kakšen dan pozno, večina otrok ne potrebuje »odrešilnih« piškotov. Mlad človek mora biti kdaj lačen, da razvije pristen občutek lakote.

(5) Redno uživanje sladkih prigrizkov deformira okus za naravno sladko hrano. Če otrok kar naprej je testenine, pice, bel kruh s sladkimi namazi in peciva, mu sadje ni več dovolj sladko, zato ga odkloni. Rešitev je v tihem in postopnem umiku procesirane hrane, ne da bi to hrano prepovedovali. Če bomo otroka grajali in mu prepovedovali, nam bo vrnil z uporništvom. Nalašč bo jedel, kar nočemo, saj bo šlo za njegov nadzor proti našemu.

(6) Okus in občutek za naravno hrano lahko povrne polnovredna hrana z dovolj beljakovinami in naravnimi maščobami (npr. jajca na maslu, polnomastno mleko, mladi sir v olju, meso v smetanovi omaki, zelenjavna juha z dovolj olivnega olja). Naravne maščobe v jedeh (npr. surovo maslo, sladka ali kisla smetana, olivno olje, kokosovo olje) umirijo hlastanje po prigrizkih, sladicah in drugih praznih kalorijah. Fobija pred maščobami povečuje željo po praznih ogljikovih hidratih, ki so dejanski vzrok debelosti in kroničnih prehranskih bolezni.

(7) Ne razlagajte, česa otrok ne je. Ponudite to hrano večkrat in recite: »Morda zdaj že ješ. Poskusi!« Ne kličite v šolsko kuhinjo za posebno obravnavo. Morda bo otrok, če bo imel možnost, spremenil kakšne navade tudi zaradi pozitivnega zgleda vrstnikov.

(8) Ne silite otroku nobene hrane in ne kažite užaljenosti, če česa noče. Siljenje sproži nasprotni učinek. Morda bo moral neko hrano poskusiti desetkrat, preden se bo odločil, ali jo sprejme.

(9) Najstniško laganje in kršenje dogovorov, da ne bo kupoval(a) sladkarij, postane manj zanimivo, če zgolj mirno izrazite svoje neodobravanje. Najstnik zelo dobro pozna vaša stališča. Kršitev sprejmite kot začasno posledico vrstniškega pritiska. Otrok prevzema nadzor nad svojim življenjem. Verjetno bodo epizode kratkotrajne, če nakupov ne boste podpirali, financirali ali glasno kritizirali.

(10) V hladilniku naj bodo predvsem osnovna živila. Čim manj naj bo blagovnih znamk in pisane industrijske embalaže. Spremembe uvajajte postopoma, brez radikalnih najav, da bo odslej drugače. Nadzirajte ponudbo hrane, ne otroka!

V razviti družbi se ni mogoče skriti pred ponudbo prehranske industrije in agresivnimi oglaševalskimi praksami. Prehransko okolje je kompleksno in na zdravje odraščajoče mladine še zdaleč ne vplivajo le navade v družini. Ključno je, čemu so mladi vsakodnevno izpostavljeni in kakšne zglede imajo okoli sebe. Če želimo, da se bodo razvijali ob polnovredni hrani, zaradi katere bodo tudi učno uspešnejši in čustveno stabilnejši, pa se moramo z njimi ustrezno pogovarjati.

 

Članek je bil objavljen v časopisu Medicina & Ljudje, oktober 2017

 

Reference:

  1. Crooks DL (2003). Trading nutrition for education: nutritional status and the sale of snack foods in an eastern Kentucky school. Medical Anthropology Quartery, 17(2):182–99.
  2. Mei-Li Roberts E (2006). Negotiating food choice: parents’ perception of children’s eating behavoir. Anthropological Notebooks, 12(1):63–77.
  3. Marshall D, O’Donohoe S in Kline S (2007). Families, food, and pester power: beyond the blame game? Journal of Consumer Behaviour, 6(4):164–81.
  4. Birch LL, McPhee L, Shoba B, Steinberg L in Krehbiel R (1987). Clean up your plate: Effects of child feeding practices on the conditioning of meal size. Learn Motive, 18:301–17.
  5. Galloway AT, Fiorito LM, Francis LA in Birch LL (2006). ‘Finish Your Soup’: Counterproductive Effects of Pressuring Children to Eat on Intake and Affect. Appetite, 46:318–23.